Dnevnik Verige dobrih ljudi in Anite Ogulin

15. 12. 2019

Tako kot vsak dan sem se tudi včerajšnji večer pozno vrnila domov. Pot k družini v stiski je ostala v mojih mislih tudi prek noči. In tiste žalostne očke otrok, kljub radoživosti – me spremljajo še danes. Majhna sta. Ostala sta brez mamice. V tem temnem mesecu je obupala nad življenjem. In strah otrok, da bi izgubila še očka, je več kot očiten.

Pred dobrim mesecem se je pripetila podobna zgodba. In tesnoba, ki me ob teh tragedijah spremlja, je vse večja. Zakaj? Zato, ker je zadnje obdobje med nami vse več mamic, ki zares ne zmorejo bremena, ki jim ga nalaga življenje. Ki se v okoliščinah socialnega izključevanja, sodb in šikaniranja ne znajo in ne zmorejo braniti. Prav vsakič glasno opozarjamo, da nobena sodba ni na mestu, če ne poznamo ozadja posamezne zgodbe življenja. Pa tudi tedaj ne. In hkrati – prosimo ljudi – to počnem ves čas tudi sama, da če že ne moremo pomagati, vsaj ne povzročamo dodatne škode.

Samo eno je življenje in dokler sami ne izkusimo stiske, jo težko razumemo. Zato še enkrat ponavljam, nikar ne sodimo in ne potvarjajmo resnic, saj se v podobnem labirintu lahko vse prehitro znajdemo prav vsi.

Zadnja dva meseca sta prepolna obupanih staršev. Predolgo so skrivali svoje stiske, ki so razjedale misli, dušo in telo. Prihajajo sklonjenih glav. Kot, da so krivi bede, v kateri so se znašli. Kot da so trpljenje ponotranjili in ga skrivajo celo pred svojci in si ga, prepogosto, ne upajo priznati niti sami sebi.

In prav objavljanje tega dnevnika je mnogo družin iz vseh krajev Slovenije privabilo na naša vrata. Prihajajo s tako težkimi bremeni ne le revščine, temveč tudi bolezni in izključevanja, sodb, šikaniranja, da najhujših sploh ne morem ubesediti. Pa niti eden od njih ni tisti, ki bi izkoriščal sistem. Še več. Mnogi med njimi niso niti upali odpreti vrat Centra za socialno delo, čeprav bi bili absolutno upravičeni do polne podpore in pomoči zato, ker jih je sram. Ker se bojijo sodb, ker so se opremili z nevrednostjo, ker nimajo nikogar več, ki bi mu zaupali.

Jutranje obveznosti so zares obsežne in pred nami je že mamica, ki je danes s komaj nekaj mesečno deklico jokajoče pristopila. Več kot deset minut se je opravičevala, ker je sploh prišla do nas. Redno je zaposlena. Trenutno je na porodniškem dopustu. Prejema nadomestilo za delo za čas dopusta, s katerim ne zmore kriti osnovnih življenjskih stroškov. In v tem mesecu je ostala brez hrane, nima primernih toplih oblačil ne zase in ne za otroka. Ko si je ustvarila družinsko gnezdo s prvim otrokom, se je vanj vselil tudi očka otroka. Ker je bila njegova zaposlitev nestalna, ni bil kreditno sposoben, zato je dolg za stanovanje prevzela sama. Opravljala je dobesedno dve zaposlitvi hkrati, da je poplačevala dolgove in skrbela za preživetje. In končno je tudi partner dobil stalno zaposlitev in zadeve so se ustalile. Odločila sta se še za drugega otroka. Tik pred porodom pa je partner menjal delodajalca, ki je omogočal stalno zaposlitev v tujini. Predstavil ji je, da bo zaslužek več kot dvakrat večji kot pri sedanjem delodajalcu. Da ji bo domov pošiljal zaslužek in enkrat mesečno prihajal k družini. Verjela je, da bo za čas porodniške lažje in bolje, saj je višji dohodek partnerja obetal dostojno preživetje.

Partner je odšel. Mamica je povila drugega otroka, od očeta obeh otrok pa ni bilo več nobenega glasu. Preprosto je zabrisal za seboj vse sledi. Prispele pa so izvršbe na njej neznane dolgove, ki jih je naprtil družini. Mamica je postala ujetnica izvršb, rubežev in obupa. Sorodniki so ji dobesedno zaprli vrata. Vedela je, da ji ne bodo mogli finančno pomagati, ampak hrepenela in potrebovala je moralno oporo. Povedali so ji, da je sama kriva, da so jo opozarjali na zvezo s partnerjem, ki ni zanesljiv. Za redke prijatelje že poprej ni imela časa, saj je vse dni delala – in je že v nosečnosti večkrat dobesedno pregorela. V tem mesecu dobrih mož tetke zime, pa v hladilniku in kuhinjski omari nimajo niti kančka hrane. Ne zanjo, ne za otroka. Zadnje cente je dala za poplačilo stroškov in še ji ostajajo odprti dolgovi. Večji otrok je iz vrtca prinesel parkeljna iz testa in dejal mamici, da ga ni pojedel, da si ga bodo lahko razdelili še z otrokom, ki bo čez tri mesece prav tako vključen v vrtec.

Gledam to mlado mamico udrtih oči. Tako suhljato, da otrok v njenem naročju prekrije celo telo. Kako bi nekdo zmogel obsojati takega človeka, ki kot večina nas sanja in živi za svojo družino in vendar kljub trdemu delu ne zmore zagotoviti osnovnega preživetja?

Pomagali ji bomo na vseh področjih, na katerih deluje Veriga dobrih ljudi, da jo okrepimo – in se v njene misli ne prikradejo želje po odhodu s tega sveta. Takoj pa so jo sodelavci opremili s hrano, oblačili, obutvijo, higienskimi pripomočki, čistili in seveda tudi darilci za najmlajša.

Morala sem znova na teren in v hodniku me ustavi starejša gospa. Upokojena je. Ko je bila še zaposlena, smo njeni hčeri izjemno nadarjeni in pridni dijakinji pomagali s štipendijo. Zaključevala je magisterij, ko se je nenadoma zgrudila. In ugotovili so ji najhujšo bolezen. Prognoza je bila izjemno slaba in gospa preprosto ni zmogla sprejeti dejstva bolezni hčere. Zato smo ji nudili psihosocialno podporo in pomoč medtem, ko je bilo dekle v bolnišnični oskrbi. Sem in tja smo ji pomagali še s hrano, ker je bil prihodek družine zares minimalen. Pred tremi leti se je iz tujine vrnil sin, zato naše pomoči niso potrebovali več.

In danes gospo ponovno zagledam na hodniku. Zastal mi je korak – bila sem prepričana, da prinaša slabo novico o hčeri. “Znova prosim za pomoč”. Čeprav se mi je zares mudilo – prisluhnem kar na hodniku. Pričela je predstavljati hčerino dogajanje v zvezi z boleznijo. Povedala je, da je v zelo hudem stanju, vendar gospa še vedno upa, da se hči vendarle popravi in okrepi. Umolkne in reče “samo, da živi, res samo da je še živa, ker je že večkrat poskušala, ko me ni bilo zraven, na različne načine oditi s tega sveta”. Spomnim se te lepe in pridne mladenke, ki je hitela osvajati čim več znanja. Ki je želela postati znanstvenica, ki je ves čas zagotavljala, da bo prekinila večgeneracijsko revščino delavske družine. Ki je želela pomagati otrokom na poti do znanja. In ki ji starši niso zmogli nuditi materialnih in finančnih spodbud, so ji pa nudili neizmerno ljubezen. Na poti osvajanja znanja je izgubila očeta – starejši brat je odšel s trebuhom za kruhom.

In končno z gospo preideva do razloga obiska. Povedala je, da plačuje za dekle, ki je nepokretna – fizioterapijo, zato jima je zmanjkalo hrane, denarja zanjo nima. Globoko vdahnem – vendarle ni uresničen moj strah. S sodelavci se takoj dogovorimo za pomoč gospe v hrani, higienskih pripomočkih in čistilih,….

Hodniki na Proletarski so polni čakajočih za pomoč, saj so uradne ure, ko se v celoti posvečamo družinam. Prepuščam jih našim strokovnim sodelavcem, sama pa se znova podajam v obveznosti na terenu.

__________________________________

8. 12. 2019
Če sta mi jutro polepšala dva srčna prostovoljca, ki sta ponudila pomoč v zares napornih dejavnostih tega časa, me je bolela duša ob pogovoru s hudo bolno mamico.

“Otroka imam. Srednješolca. Z njim živim sama. Bolna sem, hudo. Prebolevam tretjo obliko raka. Pri prvem zdravljenju sem lahko še opravljala delo. Nikoli le osem ur dnevno, po deset in več. Izčrpala sem se in omedlela. Pristala sem v bolnišnici. Dolgo časa, saj so mi ugotovili napredujočo bolezen. Bila je zares dolgotrajna in že med bolnišničnim zdravljenjem je delodajalec sporočil, da zame ni več mesta. Domačo oskrbo je prevzel moj otrok, ki je bil takrat še osnovnošolec,” pripoveduje. In v krčevitem joku pove, da je, ko je zmogla hoditi, obiskala pristojni CSD, da je vložila vlogo za socialno pomoč. Nanjo je čakala štiri mesece. S sinom sta bila brez centa, brez hrane, brez upanja in brez moči. Sredstev ni imela niti za dodatno zavarovanje. Ni zmogla niti do zdravil. Povedala je, da sta v tistih težkih trenutkih življenja z otrokom razmišljala o najhujšem. Otrok je skrivaj v šoli pobiral kruh in jabolka, ki so bila na voljo za tiste, ki niso imeli plačane šolske prehrane. Mama pa tudi ni uredila subvencije za šolsko prehrano, ker sta jo bolezen in stanje revščine zamrznila.“Prebila sva se skozi to obdobje,” pravi, “in nekajkrat sem našla delo na črno, da sva imela za kruh in mleko.” Pobarala sem jo – ker živita v najemnem občinskem stanovanju na robu naše dežele, ali nista imela nobenih stikov s sosedi v bloku, s svojci. S komerkoli. Povedala je, da jo je otrok prosil, naj nikomur ne pove, da nimata niti za hrano. Ker že tako nima prijateljev, če bodo izvedeli, ga bodo še bolj izločali. Znova je začela delati na črno. Znova po vse dni. In celo za nekaj mesecev ni prejela plačila. Po dveh letih pa se je bolezen ponovila. Tretjič. In spet je bila potrebna bolnišnična oskrba – za dolgo obdobje. Domačo nego ji je tudi tokrat zagotavljal mladoletni otrok. Toda vse bi še šlo, tudi s prihodki socialne podpore, otroškega dodatka in preživnine, ki jo v nizkem znesku, ampak redno, plačuje otrokov oče. Bremeni pa jo dolg stanovanjskega sklada. Izvršbe prehajajo v rubeže, ona pa nimata že tako nič več. Gospa znova nima dodatnega zavarovanja, nima sredstev za plačilo in spet je brez potrebnih zdravil. Beda in obup jo peha v še večjo socialno in bolezensko stisko. Povsem nemočna je, ko izreče še zadnji stavek “sem mislila, da me bo pokopala bolezen – pa zares ne zmorem več te bede, v kateri obupuje tudi moj otrok.”

Hitim na novinarsko konferenco, kjer bomo predstavili prvo leto delovanja programa Verige dobrih ljudi. To je edini program v naši družbi, ki družinam v socialni stiski (kot sta mamica in sin iz uvodne zgodbe) zagotavlja celostno in celovito podporo in pomoč. Ker smo na ZPM Ljubljana Moste – Polje že več desetletij dejavni na področju humanitarnosti, smo pri skrbi za otroke začeli opažati, da otrokom ne moremo učinkovito pomagati – tudi preko programa Botrstvo, če ne pomagamo družini kot celoti. In tako smo začeli vstopati v družine zares velikih stisk. Učinkovita in celostna pomoč pa je bila ključ do zares uspešne pomoči, da smo družino opremili za samostojno in uspešno pot življenje in vpetost v družbo. In večletne izkušnje celostne podpore in pomoči družinam so se s pomočjo strokovnjakov prostovoljcev spojile v Verigo dobrih ljudi, ki sta jo hvalevredno podprla medijska hiša Pro plus in POP TV. Program Veriga dobrih ljudi je program opolnomočenja, kjer prav vsak uporabnik, ki ga k nam po pomoč usmerjajo različne institucije države, prejme vse tiste oblike pomoči, ki so za njegovo stisko nujno potrebne in najbolj učinkovite. Program bom najlažje razložila skozi uvodni primer mamice z mladoletnim sinom, ki sem jo danes sprejela. Po današnjem uvodnem razgovoru in usklajevanju s pristojnim CSD jo bomo te dni obiskali na njenem domu. Tam se bomo pogovorili še z otrokom in ugotovili njuno stanje doma.

Kajti vse, ki se k nam obrnejo po pomoč, sprejmemo in jim damo priložnost, da z nami delijo svoje stiske. Pogovor vodi strokovna oseba, ki družino pozneje vodi čez program.

Mamici smo ponudili še psihosocialno podporo in pomoč in bo deležna terapevtske obravnave, saj ima suicidne misli. Ob tem bomo pregledali finančno stanje družine in skupaj izdelali načrt odplačevanja zapadlih obveznosti. Takoj ji bomo plačali dodatno zdravstveno zavarovanje. Družino bomo opremili s hrano, čistili in higienskimi pripomočki, ki ji jih primanjkuje. Otroku in mami bomo priskrbeli topla oblačila in obutev. Po obsežnem pogovoru z njo smo ugotovili, da nujno potrebuje še brezplačno pravno pomoč, kjer bo prejela pomoč zaradi izvršb in preboja skozi labirinte birokracije tudi zato, da bo imel otrok v srednji šoli brezplačno prehrano in praktične pripomočke, ki so nujni za nadaljevanje šolanja. Gospa se je pripravljena vključiti tudi v izobraževalni proces o zdravi prehrani in gospodarnem vodenju gospodinjstva. Mnogo družin, ki se znajdejo v stiski, namreč funkcionalno ohromi in izgubi nekatere popolnoma osnovne sposobnosti skrbi za gospodinjstvo, čeprav so bili v tem pred stisko uspešni. Tako so ljudje, ki so vključeni v Verigo dobrih ljudi, deležni tudi delavnic za finančno opismenjevanje, delavnic, kjer se učijo starševskih kompetenc, in delavnic, na katerih pridobivajo znanje o vodenju gospodinjstva in zdravi prehrani. Seveda se bomo v tem primeru osredotočili tudi na otroka. Vključili ga bomo v Botrstvo in v božično-novoletne počitnice, da mu bomo ustvarili spodbudno socialno okolje, kjer se bo zagotovo spoprijateljil s številnimi vrstniki. Če bo treba, bo prejel tudi brezplačno učno pomoč.

Mamico bomo, skupaj z njenim mladoletnim otrokom, obravnavali celostno in opolnomočili na vseh nivojih. Seveda pa se mora tudi sama zavestno odločiti, da bo aktivno sodelovala. To je vedno nujna predpostavka za vključitev v program Veriga dobrih ljudi, saj lahko v okviru programa ponudimo učinkovito podporo in ustrezno pomoč ob hkratnem sodelovanju staršev ali uporabnikov našega programa. V pričujoči zgodbi močno upamo, da bo tudi zdravstveno stanje mamice doživelo izboljšanje.

Veriga dobrih ljudi je torej program, ki je zasnovan na petih stebrih pomoči – finančna in materialna pomoč, strokovno vodenje družine, pravna pomoč, psihosocialna pomoč in delavnice za zdravje ter funkcionalne kompetence (gospodinjstvo, finančno spremljanje prihodkov in odhodkov, starševstvo) in ob zaključevanju programa še socialno mreženje.

Samo v letu dni delovanja Verige dobrih ljudi smo obravnavali 700 družin iz vseh krajev Slovenije, materialno oskrbovali 1370 odraslih in 627 otrok, nudili pravno pomoč 668 uporabnikom, v terapevtske obravnave in mediacije pa je bilo vključenih 150 odraslih in 21 otrok. Ob tem smo izvedli tudi 42 delavnic na temo funkcionalnih kompetenc.

Tako visokih številk pa ne bi zmogli doseči brez vseh, ki že mnogo let in še posebno pred enim letom prepoznavajo naša prizadevanja in nam ponujajo podporo. Skupaj z medijskim partnerjem Pro Plus in številnimi drugimi donatorji naši domovini vračamo učinkovite družine, ki znova uspešno stopajo v življenje in vračajo družbi. Družinam, ki so zahvaljujoč našemu skupnemu trudu postale učinkovite, njihovi člani pa zdravi in aktivni državljani.

________________________________

30. 11. 2019
Mamica dveh otrok je po več operacijah ostala na bolniškem staležu, dohodki, ki so prej zadoščali za normalno življenje, so se razpolovili. Nakopičili so se dolgovi, več mesecev že varčujejo pri hrani. Srednješolec tako odhaja lačen k pouku, popoldne ostaja lačen doma. Stiska družine je velika.

Znova je vikend in znova boste prebirali moj dnevnik. Izsek delčka dneva, ki ga z ekipo srčnih ljudi ZPM Ljubljana Moste Polje doživljam vse dni leta. Zgodbe, ki se nikoli ne nehajo. Zgodbe, ki tistemu, ki jih je pripravljen slišati, pokažejo, da se za neplačanimi obveznostmi, za posmehovanimi in izključenimi otroki, za revščino in bedo, za “lenuhi in nesposobneži” pogosto skrivajo razlogi, na katere posameznik nima vpliva. Dejavniki, ki funkcionalnega in dobro situiranega posameznika dobesedno vržejo na tla in še petkrat pohodijo. Gre za enodejanke življenja, ki bodo morale biti slišane, če bomo želeli, da se v naši družbi kaj spremeni. Slišati jih bodo morali odločevalci. Pa naj gre za najemodajalca, neplačnika storitve samostojnemu podjetniku, odločevalce v vladi, na pristojnih inštitucijah … Ko bodo te zgodbe, ki jih piše slovenska realnost in ki jih tudi sama z ekipo spremljam in rešujem vsak dan, vse dni v tednu, zmogli slišati in razumeti tudi tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, bodo morda naslednjič ravnali drugače. Zato si bomo in bom prizadevala, da zgodbe pozabljenih in izključenih nikoli ne utihnejo. Delila jih bom, dokler ne bodo slišane in dokler ne bodo prinesle potrebnih sprememb.

To jutro pred naju s sodelavko sede očka treh nepreskrbljenih otrok. Prvi vtis odraža fizično in duševno močno osebo. Najprej v jezi predstavi stanje, v katerem se je znašla njegova družina. Nato pa, kaj vse je storil sam, preden ga je Center za socialno delo usmeril na nas. Nenadoma prekine predstavitev in v oči mu privrejo solze. Svoje otroštvo je preživel v stanovanju, kjer je še danes. V stanovanju, kjer mu starša nista znala ali pa ne zmogla nuditi varnega otroštva. Oče, večkrat opit, je ogrožal vse štiri člane družine. In mama je pogosto z otrokoma bežala pred njim. Ko je odraščal, je očetu, ki je medtem zbolel, vse odpustil. Medtem pa je ustvaril svojo družino. In čeprav je izobražen, v svojem poklicu ni našel zaposlitve. Zato je poprijel prav za vsako delo in postal samostojni podjetnik. Kar je še vedno. Podvržen je plačilni nedisciplini in temu primernemu životarjenju. Trudi se biti dober oče svojim otrokom in hkrati mož svoji izbranki. Ne uspeva mu več in – oboleva. Pravi, da ga izdajajo živci.

Pred nekaj leti je preživel hudo prometno nesrečo in utrpel močne telesne poškodbe. Posledice čuti še danes. In prav v času rehabilitacije sta se mu rodili dvojčici. Prihodek družine, ki ga je ustvarjal sam, je usahnil. Z ženo sta se zavedala plačilnih obveznosti do stanovanja in preživetja, ki ga nenadoma nista več zmogla. Zato je prosil stanodajalce, da za nekaj mesecev zamrznejo vsaj plačilo najemnine. Vsi ostali stroški pa so bili redno poravnani. Ob tem je bilo preživetje družine skrčeno na vse minimume. Rehabilitacija je trajala skoraj leto dni. In že med zdravljenjem se je večkrat trudil zaslužiti, da bi počasi poplačeval najemnino za stanovanje, za nazaj. In tedaj je hudo zbolela še deklica dvojčica. Toda najemodajalec se je odločil iztožiti dolžni znesek v enkratnem plačilu, ki ga družina ni zmogla. Poravnave obročnega odplačevanja najemodajalec ni sprejel in vložena nova tožba je terjala izpraznitev stanovanja. Niso pomagale prošnje za nadaljevanje obročnega odplačevanja najemnine. Iskanje druge strehe nad glavo se je izkazalo za znanstveno fantastiko in v misli našega gospoda so se vpletali različni scenariji. Predvsem tisti, da bi družina brez njega morda uspela in živela lažje in bolje.

Nikakor ne more sprejeti dejstva, da je že kot otrok v tej stari hiši pomagal stanovalcem pri vzdrževanju. Da je tudi zadnja leta veliko prispeval, da je objekt vzdrževan, seveda vse brezplačno. Ne more razumeti, da bo izgubil svoj dom in da bodo otroci ostali brez varne strehe nad glavo. In to se je zgodilo prvič v njegovem življenju. Odločitev lastnikov objekta je nemilostna. Na cesto. Z družino vred. Jeza in nemoč sta se vselili v njegovo dušo in telo. Zadnji mesec ne zmore več spati. Zbolel je. Pričeli so se prepiri tudi doma. V solzah je sklenil roke in prosil: “Pomagajte prosim, da moji otroci ne bodo izgubili doma.” Gospodu predstavim možnosti celostne pomoči in podpore, ki jih nudimo v projektu Veriga dobrih ljudi. Saj potrebujejo pravno, finančno, materialno pomoč. Potrebujejo terapevtske obravnave, vključitev otrok v projekt Botrstvo.

Gospod se ne more posloviti. Joče in sklonjene glave čaka na besedno zvezo, ki je ne zmorem in ne smem izreči. Prepričujem ga, da se bomo prav vsi potrudili, da bom tudi sama poklicala in če bo treba tudi obiskala lastnike objekta. Da pa seveda ne morem zagotoviti uspeha, ker ni odvisen od nas. Žal pa tudi mi nimamo stanovanj, da bi družini lahko zagotovili selitev v varno okolje. Pogled na gospoda v meni povzroči silno stisko. Kaj če bo uresničil svoje črne misli? Zato ga povabim, da takoj obiščeva naše terapevte, ki bodo olajšali stisko. Gospoda opremimo s hrano, higienskimi pripomočki in ostalimi dobrinami in dogovorimo skorajšnji datum ponovnega srečanja, ko bodo opravljeni pogovori in drugi ukrepi za zavarovanje domovanja ranjene družine. Ko vstane in se premika proti vratom, znova proseče pogleda in pravi: “Saj nam boste pomagali ohraniti dom, kajne da boste?” Še enkrat obljubim, da bomo storili vse, kar je mogoče.

Ob tej zgodbi so se porodili enaki občutki kot ob očku, ki je zaradi odklopa elektrike in popolnega padca odnosa v družini odšel za vedno. Hitro poprimem za telefon in pokličem gospoda. Zagotoviti mi je moral, da bo sodeloval z nami pri reševanju problema, ki je zanj in za njegovo družino življenjskega pomena.

Vznemirjenost me je ponesla na hodnik, kjer pa je takoj pristopila mamica druge zgodbe. Vidno šepa. “Vas čakam, nujno potrebujem pogovor” pravi, “prišla sem iz…..”. Povabim jo v prostor, ponudim stol in težko sede. “Morala sem priti,” zaihti. “Ponoči, ko nisem mogla spati, sem vam pisala, pa ste takoj odgovorili. Hvala, ker ste me povabili že danes na pogovor.” Pred oči se mi prikaže obupano pismo – razumela sem stisko in poslušam gospo.

Dva otroka ima. Eden je v srednji šoli, drugi pa je odvisen od nege in pomoči mamice. Do pred leti so bili popolna družina. Oba z možem sta imela službi tudi v času, ko jih ni bilo. Bila sta pridna, nista delala v svojem poklicu, sta pa zaslužila za povprečno preživetje. Domovala sta v najemnem stanovanju in imela svoje vozilo. Vsak prosti trenutek sta posvečala tedaj šele enemu otroku. Po rojstvu drugega otroka, ki je prijokal na svet z velikimi genetskimi okvarami, se je njuno življenje postavilo na glavo. Delo, skrb za bolnega otroka, nemoč … Nič več ni bilo časa drug za drugega in večjega otroka. In očka tega preprosto ni zmogel. Dogovorila sta se za razhod. Gospa je povedala, da je tedaj spremljala spremembe moža, ki je zaradi stiske in zanj prevelikih obveznosti pričel duševno obolevati. Temu so sledili siloviti epizodni prepiri, ki so vnašali velik nemir tudi otrokoma. In če bi vztrajala v odnosu, bi se pričeli sovražiti.

Mamica se je z otroki preselila v drugo najemno stanovanje. Zadolžila se je za opremo stanovanja in vanj povabila starejšo sorodnico, ki ji je pomagala skrbeti za bolnega otroka. Sama je hodila na delo in ker je delala tudi ob praznikih, sobotah in nedeljah, jo je za pridnost delodajalec lepo nagrajeval. In tako so živeli mirno življenje. Mamica je s plačo zmogla odplačevati dolg, plačevati sprotne obveznosti in poskrbeti za preživetje. Res, da še nikoli niso bili na dopustu ali izletu skupaj, ampak tega niti niso pogrešali, saj živijo v naravi in so veliko na sprehodih in na vrtu, kjer mamica zelenjavo prideluje sama. Ves ta čas je živela le za delo in otroke. Vanjo pa se je prikradla zahrbtna bolezen. In nekega dne zjutraj ni zmogla iz postelje. Do danes je imela že več operativnih posegov. Ima težave s hojo. In je v bolniškem staležu. Bolniško nadomestilo pa je več kot prepolovilo družinski prihodek. Ta je zdaj bistveno manjši kot znašajo stroški preživetja.

Nakopičili so se dolgovi in prihajajo izvršbe. Ostale so neplačane šolske obveznosti za srednješolca, ki mu ne more kupiti niti vozovnice za avtobus in poravnati obveznih učnih vsebin, ki so plačljive. Že nekaj mesecev močno varčuje pri hrani. In tako nima prehrane srednješolec niti v šoli. K pouku odhaja lačen, popoldne ostaja lačen doma. Pred dvema dnevoma ji je, ko je mlajši otrok že spal, dejal, da se mu mama smili, da jo razume in ugotavlja, da je on velik strošek. Toda njenega truda, žalosti in bolečin ne zmore več, zato razmišlja, da bi se poslovil od življenja. Povedal ji je, da nima več prijateljev, sošolci se z njim ne družijo več ali pa on z njimi, saj ne ve. Vsekakor pa ne vidi nobenega smisla takega životarjenja … Tedaj se je mamici dokončno porušil svet. Objela ga je in mu obljubila, da bo šla po pomoč. Da bo uredila stanje, da naj ne obupa in tako je nastalo pismo te noči. Mamica pove, da tudi oče otrok ne more pomagati, saj je tudi sam zapadel v stisko … Mamico seznanimo z vso potrebno podporo, ki jo bo prejela. In jo opremimo s hrano, oblačili, obutvijo, higienskimi pripomočki … Pomagam ji vstati in jo objamem. Dogovoriva se, da bo jutri prinesla položnice in s seboj pripeljala sina, ki tako zelo podoživlja stisko družine. Ponudili mu bomo takojšnjo strokovno pomoč in mu pomagali nadaljevati šolanje …

__________________________________

24. 11. 2019
Tisti dan se je dopoldne, po nekaj dneh odsotnosti, vrnila mama. Pripeljal jo je neznani gospod. Žan je stekel k vozilu, vesel povratka mame. Ni ga pogledala. Jezno je odšla v spalnico. Deček je tekel za njo. Pred njim je zaprla vrata in zavpila, da potrebuje mir, ker bo spala. Pozno popoldne se je vrnil z dela očka. Bil je opit.

Vožnja na ZPM Ljubljana Moste Polje to jutro je terjala kar nekaj postankov. Po poti do prve avtobusne postaje je kar pol ure peš hoje. Za srednješolce hitrih nog morda malo manj, za ostarele pa še več. Na tej poti vozilo pogosto ustavljam. Tokrat sem trikrat. Ostareli babici, ki je bila na poti k zdravniku, pa še dvema srednješolcema, ki sta že skoraj  zamujala prvo šolsko uro. Eden od njiju je dejal, da je zaspal in se boji, kaj bo ker ima napovedano kontrolko za prvo šolsko uro. Zato se kar družno odločimo, da odpeljem vsakega zase, do njegovega cilja. Seveda pa najprej fanta do šole, da ni zamudil pisnega preverjanja znanja.

Med vožnjo do Proletarske misli prekine telefonski klic “našega”  Žana. Večkrat pokliče. In danes se je znova zahvalil za štipendijo in Botrsko pomoč in povedal, kako ju je porabil in da mu gre tudi v tretjem letniku srednje šole zares odlično. Z očetom, invalidskim upokojencem, živita v majhni, silno skromni hiši. Na deželi. Njegovo rano otroštvo pa je bilo ena sama bolečina duše in telesa. Mama in oče se nista razumela. V družini je vladal alkohol in nenehni prepiri in pretepi med staršema. Tedaj je v njunem domu živela še bolehna babica. Bila je edina zaveznica otroka. Navezan je bil nanjo in njena majhna sobica je bila edina varnost, ki jo je deček poznal. V vrtec ga starši niso dali, saj njegova mama ni bila zaposlena. Je pa pogosto odhajala zdoma in se po več dni ni vrnila. Tudi očka je imel tako delo, da ga včasih ni bilo domov po dva do tri dni.  Žanov otroški svet je predstavljala  bolna babica, ki pogosto ni zmogla niti kuhe in  dvorišče pred hišo, polno kamnov in lesenih desčic. Iz njih je gradil hiške in vanje postavljal navidezne otročke, ki so s starši živeli varno in srečno otroštvo. Te pravljične hiške pa so veselo podirali hišni mački in njegov kuža.

Tisti dan se je dopoldne, po nekaj dneh odsotnosti, vrnila mama. Pripeljal jo je neznani gospod. Žan je stekel k vozilu, vesel povratka mame. Ni ga pogledala. Jezno je odšla v spalnico. Deček je tekel za njo. Pred njim je zaprla vrata in zavpila, da potrebuje mir, ker bo spala. Pozno popoldne se je vrnil z dela očka. Bil je opit.  Vpraševal je dečka kaj je ves dan počel. Žan je povedal, da je čakal mamico, da se zbudi. Oče je odhitel je v spalnico in grobo dvignil mamo iz postelje. Pričela je vpiti in pričela sta se pretepati. Mama je tekla v kuhinjo, očka pa za njo. Žan se je želel  skriti k babici. Ko pa je zagledal v maminih rokah nož, je od groze otrpnil. Obrnil se je k steni in zaslišal top udarec. Na tleh je videl krvavečega očeta. Stekel je iz hiše kar so ga majhne noge nesle in na ves glas kričal. Prvi sosed je živel vsaj 100 metrov stran. Zaslišal  je otroške krike in skupaj z ženo sta pritekla k otroku. Gospa ga je vzela v naročje in odhitela nazaj, mož pa je tekel do Žanove hiše. Pozno zvečer so sosedje otroka vrnili babici. Na kuhinjskih tleh je bila  mlaka krvi. Babica je jokala. Objel jo je. In babica ga je močno objela in zaihtela …

Še isti večer so sosedje odpeljali otroka v njihov dom. Drugi dan pa sta prišli ponj dve gospe in ga peljali v lepo hišo, polno otrok. Nekaj časa je bil z njimi. Imel se je lepo. Igrali so se in bil je na toplem in imel je veliko hrane, ki je doma pogosto ni bilo. Še sam ne ve koliko časa je trajalo druženje z otroki, želel si je ostati z njimi. Pa sta znova prišli gospe in mu povedali, da ga peljeta v družino, kjer bo imel dva večja polbrata in se bo imel lepo. Žan ni bil vajen ljudi. Bal se jih je. Njegove majhne roke so gospe, ki sta ga pripeljali v čisto neznan kraj, zgrabil za roki in prosil, da ga ne pustita med neznanimi ljudmi. Takrat je pristopil mlajši fant, ki je bil zelo velik. Zgrabil ga je za roko in odpeljal v hlev. Pokazal mu je veliko živali in povedal, da bo skrbel zanje.

Žan razen domače družine mačkov in majhnega kužka ni bil vajen živali. Strah je prežemal majhno telo ob pogledu na krave in konje in prašiče. Medtem so gospe odšle. In Žana so privedli v kuhinjo. Vsi naenkrat so mu hiteli govoriti, kaj vse bo moral početi. Nič si ni zapomnil.  Iz te zgodbe se spomni le, da je bil večkrat tepen kot sit. Da so ga brcali in, da je ves čas jokal.  Vpraševal je gospoda in gospo, kje sta njegova mama in oče in prosil, da ga odpeljejo domov. Govorili so mu, da ni nikogar več. Ni se več spomnil obrazov staršev niti babice. Utapljal se je v solzah.

Čas v tej družini se je zanj ustavil. Ni zmogel več. In nekega večera, ko so vsi domači sedli k večerji – sam nikoli ni obedoval z njimi, je odšel. Taval je po poljskih poteh, ko se je znašel na veliki cesti. Bos je v pozni jeseni hodil po njej – ko se je ob njem ustavila policija. Odpeljali so ga. Nekaj časa je živel v kriznem centru z večjimi otroki.  Bili so vsi tako zelo prijazni.  In po skoraj mesecu ali več so mu vzgojitelji povedali, da bo moral nazaj v družino, od koder je ušel. Obšla ga je groza. V misli so se mu prikradli vsi udarci, ki jih bo zagotovo dvojno dobil, če se vrne. Tedaj je prosil, da mu povedo kje so njegovi starši in babica. Rad bi šel k njim. Ni prejel odgovora. Odpeljali so ga. K drugi družini. Tudi v tej družini se ni čutil sprejet. Zgodba prve se je ponovila.  Le, da so po nekaj mesecih prišli tisti, ki so ga pripeljali v to družino pogledat kako se počuti. Ni zmogel govoriti. Le jokal je in prosil, da ga odpeljejo domov. In so ga. Odpeljali. Povedali so mu, da je dovolj velik, da razume, da ne more domov.  V novi družini tudi ni zmogel ostati. In zgodba se je ponovila. Odpeljali so ga tudi iz te družine znova  v krizni center in nato spet  v novo rejniško družino.

Vdal se je v usodo. V tretji  družini je ubogljivo opravil vse, kar so mu naročili.  Vsak dan pa je prosil rejnico in rejnika, ki sta bila prijazna do njega, da  mu pomagata priti nazaj domov. Rad je hodil tudi v šolo, čeprav tudi tod ni imel prav nobenega prijatelja. Še več, sošolci so se ga v velikem loku izogibali. Neko nedeljsko jutro, ko je krmil kokoši in zajce, pa ga je znan glas poklical po imenu. Srce mu je pričelo razbijati. Je slišal prav? Obrnil se je in v daljavi zagledal očeta .. Košara koruze je padla iz njegovih rok. Tekel je preko dvorišča in se vrgel očetu v naročje. Čakal je besede očeta. Sanjal je o njih, “pote sem prišel moj  Žan”. Zgrabil je očeta za zapestji in ga vlekel k vozilu. Ni zmogel slovesa od rejnikov. Celo telo je drgetalo v bolečini joka. Bil je z očetom. Domov, domov, domov so bile besede, ki jih je še zmogel.

Prispela sta domov. To ni bila več hiša, ki jo je Žan zapustil.  V njej ni bilo več babice. Ni bilo več njegovega  kužka, tudi mačja družina je odšla. Imel pa je očeta. Ki je opustil alkohol. Poškodba, ki mu jo je zadala žena in mama Žana, je pustila težke posledice. Ostal je invalid. Odtlej Žan živi z očetom. Ko se je vključil v šolo domačega okolja, pa je doživel nove in nove stiske. Bil je povsem izključen žalosten in ranjen otrok.

Ko smo Žana pred sedmimi leti prvič gostili na letovanju v Zambratiji, je bila njegova prtljaga za deset dni le polivinilasta vrečka. V njej pa majčka in zobna ščetka. Vse kar je imel na sebi pa tako preperelo, da je vsak korak povzročil še dodatno strganino. Že prvi dan smo se z njim diskretno pogovorili in ga opremili z garderobo in vsem kar je potreboval za letovanje. Bil je silno nezaupljiv in njegov pogled je bil ena sama bolečina. Dan za dnem je postajal bolj odprt, vesel otrok. Vsak dan pa nam je v objemu varnosti, spodbude in ljubezni zaupal več epizod njegovega tragičnega otroštva, ki sem jih morala izpisati. Kajti Žan je odtlej tudi naš! Podprt v vsem. Ponosni smo nanj. Je zelo uspešen mladostnik. Poln razumevanja, odgovornosti zase in očeta. Fant, ki strmo stopa svojim izobrazbenim in življenjskim ciljem nasproti. Pravi, da bo postal  znanstvenik. In pomagal očetu – ker mu je, čeprav živita skromno, z njim lepo. Pogreša babico, imel jo je zelo rad. In v srcu nosi tisti njen zadnji objem slovesa …

__________________________________

17. 11. 2019
Zadnja dva meseca praktično ni jutra, da ne bi imela že navsezgodaj klica uporabnikov na intervencijo ali nujno pomoč. To jutro je poklicala mamica iz Primorske. V družini so trije otroci. Očka je pred kratkim napravil samomor. V zelo hudi stiski je. V večkratnih grožnjah samomora moža ni prepoznala globine problema, ki ga je izražal na neprave načine.

Še več. Obsojala je njegovo obnašanje in se je odmikala od načina reševanja problema, ki je zastrupljal odnos in v hudo stisko spravljal tudi vse tri otroke.

Mlajši otrok se je v zares nevihtnih epizodah odnosa med staršema čustveno in vedenjsko tako zelo spremenil, da je že potreboval psihologa. Od samomora naprej pa je ves čas ob mamici in odklanja vsakršen stik z drugimi ljudmi. V dolgem pogovoru je predstavila zadnji dve leti skupnega življenja.

Mož je bil podjetnik. V začetku uspešen, potem pa se je zgodila plačilna nedisciplina. Do njegovega podjetja in posledično do dobaviteljev blaga. Postal je najprej nestrpen, nato pa tudi nasilen, predvsem do družine. Pričel je s prekomernim uživanjem alkohola in izostajanjem od doma in dela. Ni ga iskala, ker se je večkrat vrnil po nekaj dneh. Opit in agresiven.

Tistega večera pa so jih obiskali policisti z obvestilom, da so ga našli mrtvega. Mamica je zares nebogljena. Usmerim jo na pristojni CSD ter na strokovno pomoč za otroka in dogovoriva naš obisk pri njih doma. Da uresničimo že predstavljene načine podpore, ki jih močno potrebuje.

Pričujoča stiska mi zbudi spomin na pred leti kličočega gospoda, ki je želel takoj pogovor. Ura je bila šest zjutraj in dejala sem mu, da bom ob sedmih gotovo na Proletarski in mu bom skuhala kavo in se bova o vsem pogovorila. Res sem bila. Še pred sedmo. In pred hišo na klopci je že sedel starejši gospod z majhno potovalno torbo. Povabim ga v pisarno in pripravim kavo. Tresoče roke so objele skodelico. Komaj jo je ponesel k ustom. Bil je vdovec s sinom, ki je bil podjetnik.

Ker je imel družino, se je odločil, da hiše ne bo delil z očetom. Z očetovimi prihranki si je kupil svojo. In očetu predstavil svojo poslovno pot, ki naj bi jo peljala skupaj s partnerico. Ampak zanjo je potreboval sredstva. Očeta je prepričal, da je zanj dvignil precejšnjo vsoto hipotekarnega kredita. Od tedaj naprej pa je imel s sinom le še redke stike.

Ta se je zaradi poslov z družino preselil v tujino. In prepričan je bil, da tudi odplačila dolgov potekajo, kot morajo, saj sam ni prejemal nobenih obvestil. Le dan pred najinim srečanjem – je bil deležen prisilne izselitve. Zaman je klical sina. Zaman ga je tudi iskal. Noč je prebil z nasilnim vstopom v svoj zapečaten dom. Njegova želja tega jutra je bila, da najdemo sina ali da poplačamo njegov dolg. Iskreno sem mu povedala, da žal ne eno ne drugo ne bo mogoče. Sem ga pa prijazno usmerila na pristojni CSD in na odvetniško pisarno Nine Zidar Klemenčič, ki za naše uporabnike še danes deluje brezplačno. Čez nekaj dni sem v nabiralniku naše ZPM Ljubljana Moste-Polje prejela njegovo poslovilno pisemce …

Komaj prispem do naše ZPM Ljubljan Moste-Polje, me že čakata starejša gospa na berglah, s hčerko. Od daleč sta prišli. In do Proletarske pešačili iz železniške postaje. Predstavili sta svojo stisko, ki jo povzroča širše sorodstvo. Živita v svoji hiši. Ki se že podira. Za sanacijo nimata sredstev. V sedanjem stanju pa ju dobesedno ogroža. Gospa je invalidsko upokojena, hči pa je posebnih potreb. Nekaj let je živela v zavodski oskrbi, sedaj je z mamo doma.

Zadovoljni sta obe, ker sta skupaj. Gospa pove, da hči zares potrebuje ves čas skrb in nadzor, ki ga sama, kot mama, zmore. Sorodniki pa ju želijo ločiti, prav tako tudi strokovne službe. Oni dve pa svojo prihodnost vidita le ena z drugo. Pravita, da živita mirno in zelo skromno. Da skupaj zmoreta opravila znotraj in zunaj hiše. Le miru nimata, ker ju želijo vsi usmerjati v pravila življenja, ki njima niso blizu. Njun prihodek je silno skromen. Pogosta jima zmanjka tudi za hrano. Imata vrt, ki ga obdelujeta in ’’če ni za kruh, je pa krompir’’, pravita. Ker je zima, potrebujeta topla oblačila in obutev, tudi hrano, predvsem pa pravno pomoč. Veseli prejmeta ponujeno pomoč. Še pred njima se povežem s pristojnim CSD in dogovorimo skupno srečanje pri njih doma.

Ko se pogovarjam z gospo, vstopi mlajša oseba. Na videz jo poznam, saj je mamica otrok, ki so bili z nami na letošnjem letovanju. ’’Nimam časa za pogovor, samo risbice otrok vam prepuščam,’’ je dejala in odšla. Brez pozdrava, močno vznemirjena. Z gospo in njeno hčerko, ki sta bili na pogovoru, se poslovimo. Odprem ovojnico.

V njej pa tri pisemca dedku Mrazu. Berem: ”Dragi dobri mož. Vse leto sem bil priden. In tudi ti si priden, ker obiščeš toliko otrok. Nikoli te nisem nič prosil, letos pa si močno želim, da bi moj tata dobil službo. Da bi se z mamico nehala kregati in da bi imeli toplo stanovanje. Če nimam prevelikih želja, pa te prosim še za kakšne tople čevlje in bundo. Ta, ki jo imam že tretje leto, mi je čisto premajhna, pa mama pravi, da bo letos še dobra. Moja sestri bosta tudi napisali svoje želje. In tudi tebi želim – da bi bil zdrav – in če ti ostane kaj bonbonov, jih lahko vržeš kar skozi okna. Saj se tako slabo zapirajo, da jih z odmikom odpreš”. Berem pisemca njegovih sestric. Podobna so. Skromna in polna upanja v medsebojno razumevanje staršev. V topel in varen dom.

Ob tem pomislim tudi na številne želje otrok, ki so bili z nami v času jesenskih počitnic. Njihove močne, pa hkrati tako življenjske želje dobrim možem tetke Zime vabijo k razmisleku. Večina otrok si je želela razumevanja, varnosti in spodbude ter ljubezni v lastni družini. V pogovoru z njimi smo seveda želeli vedeti, kot že mnogokrat, kaj je zanje sreča in zadovoljstvo in kaj jim predstavljajo darila. Skoraj ni bilo otroka ali mladostnika, ki bi dejal, da ga darila osrečijo. Ne, le zadovoljijo jih in enačijo z vrstniki. Srečo pa dojemajo le, če se imata očka in mamica rada, če se razumeta, znata in zmoreta svojo ljubezen širiti med svoje otroke. Če se razumejo in si lahko zaupajo.

Če niso izključeni in izločeni. Če imajo prijatelje, ki jih ne ocenjujejo po tem kaj imajo, pač pa po tem, kdo so. Če lahko uresničujejo in krepijo svoja močna področja. Če imajo tople domove in če se jim ni treba bati rubežnikov. Če imajo vsaj en topel obrok. Če jih prijatelji povabijo k sebi domov in če oni lahko povabijo prijatelje k sebi domov. Eden od dečkov je dejal, da bo najbolj srečen takrat, ko bodo njegovi prijatelji dejali, da se lahko igra z njimi. In drugi, ki je nas in dobre može prosil, naj mu vrnejo umrlo mamico ali odsotnega očka. Doživeti pristnost otrok je zares velika danost. In ohranjati tega otroka v sebi je neprecenljiva vrednost in človečnost.

Ni dneva, da ne bi pomislila na krivičnost naše družbe. Ki utripa v strahoviti neenakosti življenja njenih prebivalcev. Predvsem otrok, ostarelih, bolnih … ki kljub predstavljenim številnim zgodbam ljudi revščine še vedno sodi. Ne razumem politike, ki s svojimi ukrepi podpihuje sodbe in izključevanja in deluje proti najrevnejšim. Ne da bi poznali dejanski utrip našega vsakdana, predstavljajo tiste, ki danes v družbi preprosto ne zmorejo preživeti, kot izkoriščevalce sistema.

Preden odidem iz pisarne po dogovorjenih obveznostih še en telefonski klic. “Moja žena je neozdravljivo bolna. Izgubili jo bomo – pomagajte nam. Tri majčkene otroke imava …” V mislih usoda družine – ne morem je odložiti. In ko tečem po obveznostih, spregledam oviro – ki mi je ustavila pot.

Hvala, iskrena hvala reševalcem, sestram, zdravnikom … in vsem na ljubljanski urgenci, za tako skrbno in toplo strokovno pomoč, ki sem jo bila deležna tisti ponedeljkov večer in noč.

__________________________________
10. 11. 2019
 
Jutranji klic: gospa, lepo prosim, pomagajte moji znanki. Vem, da se močno trudi. Sama je z otrokom, živi v podnajemu in ne zmore več plačila zapadlih obveznosti. Pravkar me je poklicala in se poslovila od mene. Jokala je in povedala, da ne vidi več smisla življenja ne zanjo ne za svojega otroka. Ki je prvošolček. Že tretji mesec ni zmogla poravnati elektrike, danes so ji napovedali odklop. Ni poravnala obveznosti do šole. Tako ne zmore več.

Ni bila njena krivda, da je zapadla v dolgove. Pretekli delodajalec jo je grdo izkoriščal. Nakazoval ji je plačo in ona jo je morala vračati za prispevke, včasih v celoti. Ko je imela nezgodo in je bila v bolniškem staležu, ni prejemala boleznine, in tako so začeli nastajati dolgovi, ki jih, čeprav je v novem delovnem razmerju, ne zmore poplačati. Po njivah revica pobira odpadlo zelenjavo, ki jo kmetje odvržejo, da z otrokom nista lačna. Nikogar nima, ki bi jo podprl in razumel … Vem, da misli resno …

Gospoda sem pobarala za telefon mamice ali naslov, kjer bi jo lahko ustavili v njeni nameri. Zaupal mi je številko in poklicala sem mamico. Predstavila sem se in jo vprašala o počutju. Začela je jokati. Povedala sem ji, da njenega znanca skrbi zanjo in po slišanem tudi nas in jo zato tudi kličem. Ker bi ji radi pomagali. Kar nekaj minut je bilo na drugi strani samo hlipanje. Nato pa je na hitro predstavila svojo zares veliko stisko, ki jo je privedla do življenjske ogroženosti. Na dolgo prigovarjanje je vendarle privolila v popoldansko srečanje.

Komaj prispem v pisarno, že je na vratih tako zelo skromno oblečena mama. V rokah ima različne papirje. Njene oči so objokane. “Gospa, prišla sem, ker sem morala. Mojemu otroku so v šoli prepovedali telovadbo, ker nima superg. Ne morem jih kupiti.” Oblile so jo solze: gre za družino prizadevnih staršev – ki jim je bila storjena strahovita krivica. Bili so zaposleni, imeli so svoj dom. In živeli so skromno življenje. V družini sta dva otroka in kuža in njihovo življenje je potekalo povsem normalno. Dokler niso poslovno zaupali napačnemu človeku. Ki jih je ogoljufal in izselil iz njihove hiše. Z dvema otrokoma. Danes živijo v najemnem stanovanju, pogodba zanj pa se izteka.

V bitki s sodnimi mlini za pravico, ki je niso izborili, sta partnerja izgubila tudi zdravje. Pa tudi zaposlitev. Nikoli nista povsem obmirovala. Iskala sta delo, da bi lahko družina preživela. In ga tudi našla. Večkrat. Ni šlo za redne zaposlitve, pač pa delo na črno. Povsod, kjerkoli sta poskušala, sta zares dala vse od sebe, da bi zadovoljila zaposlovalce. Prav vsakič se je zgodilo, da za delo nista bila plačana, ali pa je bilo tako podcenjeno, da sta iskala naprej. Njuna želja in hrepenenje, da bi zmogla redno zaposlitev in s tem preživetje družine, sta se ustavila vsakič, ko je bilo za delo potrebno zdravniško potrdilo, da sta za zaposlitev, ki sta jo dobila, tudi zdravstveno sposobna. Zdravniki pa so menili drugače. Njuno močno načeto zdravje po njihovi oceni ni primerno za delo, ki ga želita opravljati.

Starši so vse stiske delili z otrokoma. Ki sta razumela stanje družine in sta svoje potrebe – ki izvirajo zgolj iz šolskih dejavnosti, skrčila pod minimum. Čeprav sta vključena v botrstvo, čeprav ju vabimo na letovanja, tabore, izlete – vsak cent, ki ga prejmeta, usmerita v družinski proračun. Zunaj naših dejavnosti nimata prijateljev in se ne družita z vrstniki. Ko so živeli še v svoji hiši in sta mama in oče delala, jima je bilo lepše in lažje. Tako pa ju žalost in obup staršev obremenjuje do te mere, da se trudita tudi sama poskrbeti za preživetje celotne družine.

V preteklem mesecu je bolezen očka napredovala. In se še zdravi po nujno opravljeni operaciji, ki ga še bolj oddaljuje od možnosti dela. In včeraj – ko se je mamica vrnila z obiska pri očku v bolnišnici, sta jo pričakala otroka. Na mizo sta položila iz časopisa izrezan razpis za prosto delovno mesto. Mamica je sedla k njima. Povedala jima je, kaj se dogaja in da si z očkom najbolj na svetu želita, da bi lahko redno delala in prejemala plačilo za njihovo preživetje. In tedaj ji je mlajši otrok povedal, da so mu v šoli prepovedali telovaditi, ker nima superg. Šport pa je otrokova najljubša dejavnost. Kaznovan je bil tako, da je moral med uro športa sedeti na klopi in opazovati dejavnosti sošolcev. Po pouku je bil deležen zbadljivk sošolcev. Mami je povedal, da dokler ne bo dobil novih superg, ne bo šel več k pouku. V joku ji je zabrusil, naj gre že delat, da ga ne bo več sram hoditi v šolo.

Jok otroka je mamo potisnil v tako stisko, da ni zmogla pred otrokoma skriti solz. In tedaj sta oba otroka izrazila vso bolečino duše. Začela sta vpiti, da imata dovolj revščine, da naj končno starši gredo delat, da bodo živeli kot drugi otroci, da bo kdaj na krožniku tudi meso, ne le makaroni, ki ju napihujejo. Poslušam mamo in v misli se mi prikrade bolečina otrok, ki sta bila z nami na taboru. Srečna in vesela, ker sta bila med vrstniki, ker sta bila sprejeta, ker sta tkala prijateljstva. Prizadevna v vseh dejavnostih, solidarna, povezovalna. Pokličem sodelavko in mamico opremimo z vsem potrebnim za oba otroka pa tudi starše.

Nato mama predstavi še skrbno evidentirane mesečne stroške, med katerimi so zgolj najnujnejše obveznosti. Znašajo 1.520,00 €. Njihov skupni prihodek pa je 984,00 €.  Družina nima TV, en otrok, ki je srednješolec, ima telefon, osnovnošolec ga nima. Pred nekaj meseci so prejeli v dar nedelujoč računalnik … Z mamo se dogovorimo še za druge oblike pomoči – ob odhodu jo objamem in dogovorimo se za vnovično srečanje. Pri njih doma.

Ne uspe mi še predelati dejstev, že je na vratih gospod. “Gospa – prosim, vzemite si čas zame. Res nisem najavljen, ampak nekomu moram zaupati.” Povabim ga, da sede. Sesede se na stol in povesi glavo. Nekaj minut sediva v tišini: medtem v pisarni zvonijo kar trije telefoni hkrati. Oglasim se le na enega. Znova stiska na drugi strani – prosim za razumevanje, ne morem se pogovarjati, poklicala bom nazaj.

Tedaj gospod uperi pogled vame in vpraša. Kaj storite z ljudmi, ki ne morejo več živeti. Odgovorim mu, da jih slišimo, razumemo in pomagamo. Dokler ne začutijo vrednosti lastnega življenja. Če pa tega mi ne zmoremo – ga povežemo s strokovnjaki, ki to znajo in zmorejo. Pa mi odgovori, da ga je tak strokovnjak poslal do nas. Ampak on ne bo več odpiral nobenih vrat, ki ga usmerjajo naprej in nazaj in ga vsakič premerijo od glave do pete, in to z distance.

Prisluhnem. Čutim, da ne smem odmakniti oči od njegovega pogleda. Ob predstavljanju svoje stiske mu drgeta celo telo. Gospod dela. Ima kar dobro službo. Ima družino. Tri otroke, eden je že na poti do skorajšnje samostojnosti, medtem ko sta dva še osnovnošolca. Žena je pred letom in pol hudo zbolela. Ob njeni bolezni je bil nemočen in žene ni znal niti zmogel bodriti, da bi jo lažje premagovala. Pogosto jo je puščal samo z otroki. Imel je občutek, da ji je vsak trenutek z otroki tako zelo dragocen, da se je raje umaknil. In je zaspala. Za vedno. Brez slovesa. Tega ne more preboleti. Rad bi šel za njo. Čuti, da delovno ni več učinkovit. Tudi razume, da bo izgubil službo, če se bo ta njegov notranji boj nadaljeval. Ne razume pa – da ga otroci zavračajo. Res, da jih ne more razvajati.  Ampak on čuti, da so se silno spremenili tudi do njega. Zapustili so svoje dejavnosti. Ne družijo se več z vrstniki. Umikajo se sami vase. In se nočejo pogovarjati z njim. Res jim ne more kupiti, kar si želijo. Ker mora poskrbeti za plačilo položnic in obveznosti. Med njimi tudi stanovanjski kredit, ki sta ga vzela oba z ženo za nakup stanovanja. Do kakršnekoli podpore ni upravičen. Pa saj je tudi ne bi hotel zase, le za otroke bi rad poskrbel.  Vprašuje me, ali sploh vidim smisel njegovega življenja, sam ga ne več. Že nekaj časa ne … Pogovor je trajal zares dolgo. Gospod se je osvobodil. Pomirjen je sprejel terapevtsko in mediatorsko pomoč, vključitev otrok v Botrstvo, pa ostalo podporo, ki jo nudimo v Verigi dobrih ljudi.

Na hodniku še čakajo ljudje na pogovore. Opravičim se jim, kajti tečem na srečanje z mamico – ki sva ga dogovorili za pozno popoldne.

Mamice na dogovorjeno srečanje ni bilo. Kličem jo – telefon zvoni v prazno …

__________________________________

3. 11. 2019
Četrti jesensko počitniški dan preživljamo s polno hišo otrok počitniškega doma Zambratija. Seveda smo si vsi želeli lepega vremena in hkrati upali, da bo indijansko poletje vstopilo v november. Pa ni. Toda ko gre za ta iskrena otroška bitja in otroke ranljivih družinskih okolij, nikoli nikomur od nas spremljevalcev ni mar ne časa ne vremena. Tudi truda ne. Vsi kot eden se spojimo z njimi in zanje.

Takoj ko je bil sestavljen seznam otrok z njihovimi posebnostmi, smo pripravili program. Za vsakršno vreme. Tokrat ni poletnih vsebin. So pa tiste, ki otrokom v varnem in zdravem okolju nudijo ogromno učnih vsebin, socialnih in športnih iger, izletov, ustvarjalnic, zaupnih in pogovornih uric, zabave in še in še. Predvsem pa druženja z vrstniki in nami, ob ves čas prisotnem spoznavanju – da smo si različni, vendar smo enakovredni. Osvobojeni vseh spon, ki otroke tako zelo krivično in boleče ločujejo v okoljih, kjer živijo, se izobražujejo … In so spodbujani v nenehnih potrditvah in spoznanjih, da jih imamo radi. Prav take, kot so! Seveda jih tudi učimo, saj bodo, ko se vrnejo nazaj, v hramih učenosti že preizkušali njihovo pomnjenje in domače učenje v kontrolnih nalogah.

In tako kot vsakokrat so z nami otroci iz zelo različnih družinskih okolij in opremljeni s številnimi izkušnjami, ki v premnogih primerih ne sodijo v njihova mlada življenja.

Z njimi smo mi. Ob meni naši vzgojitelji ZPM Ljubljana Moste-Polje. Ki so animatorji, učitelji, psihologi, terapevti, študentje z neprecenljivimi znanji in spoznanji, ki so jih tudi sami nizali v podobnih kolonijah. To so mladi ljudje velikih src in plemenitih misli in dejanj. Taki, kot bi morali biti vsi – ki otroke na njihovi poti razvoja spremljajo in vzorčijo vrednote življenja. Predvsem tiste, ki odražajo odgovornost, sočutje, solidarnost … Pa seveda tudi znanje, zdravje in še bi lahko naštevala. Kajti ti mladi ljudje v otrocih, ki preraščajo otroštvo, puščajo tako plemenita sporočila, da dobesedno oblikujejo nove, mlade, bodoče vzgojitelje in spremljevalce, pa animatorje, ki bodo prevzemali njihovo vlogo, ko odrastejo.

Zakaj toliko pišem o dobrih, mladih ljudeh? Preprosto zato, ker si to zaslužijo. Že mnoga desetletja jih vodim med otroke. Res da zadnje obdobje manj kot v prejšnjih letih, toda skoraj vsak, zadnja leta pa zares čisto vsak, je v mojem srcu pustil lepo in neizbrisno sled. Zato, ker je znal in zmogel – ob vsem znanju in izkušnjah, ki mu jih je življenje podarilo – v sebi ohraniti tistega pristnega, iskrenega otroka, ki zna slišati, videti, dojeti in nikoli soditi. Ki zna in zmore vstopati v življenja otrok, jih opogumljati, bodriti, verjeti vanje.

Kako in koga naj sodimo? Otroke, ki se ne znajo in ne zmorejo umiriti? Ki na različne načine kričijo bolečino telesa in uma? Ki bi morali živeti otroštvo, kot se spodobi, pa ga ne … Ko jih zares spoznamo, ko je povezanost vzajemna, ko otroci začutijo ljubezen in toplino, predvsem pa varnost, ko spoznajo, da nam je mar zanje, se umirjajo. In naši objemi jih sproščajo do te mere, da začutijo – sebe.

Tako kot so Najo – le eno od tisočerih usod. Deklico, ki je živela samo z mamico, ki je pred skoraj desetimi leti postala njena zvezdica. Imela je še dve sestrici. Že pred mnogimi leti je v nesreči izgubil življenje očka. Čeprav niso živeli skupaj, jim je pomagal, da so zmogle sestavljati mesec za mesecem. Mamica je bila samostojna podjetnica. Bila je izobražena, vendar v njeni dejavnosti ni bilo zaslužka, ki bi omogočal preživetje družine. Očka je s starši živel v tujini. Pomagal jima je, saj sta bila stara in onemogla. K mamici in deklicam je prihajal le za kratek čas. In prav ko je mamica oznanila, da bodo kmalu zaživeli skupaj, so prejele sporočilo, da ni preživel hude prometne nezgode. Odtlej se je njihovo življenje močno spremenilo. Morale so se preseliti v drug kraj, v čisto majhno sobico na deželi. Mamica je morala močno obračati vsak cent, da so lahko preživele. In Naja, ki je tedaj imela devet let, je prevzela skrb za sestrici, ki sta šteli štiri in šest let. To skrb ji je naložila mamica, saj je verjela vanjo, ker je že prej pridno pomagala v gospodinjstvu, skrbela, da je sestrica imela urejeno torbico, napisane domače naloge, pogosto je hodila tudi po mlajšo sestrico v vrtec. Mamica je, odkar so se preselile, pogosto izostajala od doma. Po dan, dva, včasih tudi več. Naji je dejala, da hodi prevajat. In da ji zaupa skrb za sestrici, saj je že velika. Skoraj leto dni so živele na vasi, deklice pa niso poznale prav nikogar. Otroci iz vasi so imeli svojo družbo. Če so se pojavile ob njih, so jih odslovili. Na poti iz šole domov pa so srečevale prijazno teto. In Naja je bila vajena vsakega mimoidočega pozdraviti. In ko je Naja s sestricama korakala mimo, jo je večkrat prijazna teta pobarala, kje imajo starše. In Naja je povedala, da je očka umrl in da mamica vse dni dela. Gospe so se deklice zasmilile in pogosto jim je ponudila domače pecivo. Ki so ga takoj pojedle, saj so bile vse tri, ko mamice ni bilo doma, tudi lačne. Če so imele doma jajca, jih je Naja spekla za vse tri. To jo je naučila mamica. Namesto mleka so pile vodo. Je tudi mamica dejala, da je bolj zdrava kot mleko. Jezna je bila na mamico, ki je bila toliko odsotna. Saj je sama imela preveč dela s sestricama. V šoli je zato močno popustila, ker ni imela časa za učenje. Pogosto tudi za domače naloge ne. Odločila se je, da bo, ko se mamica vrne, zahtevala, da nikoli več ne odide od doma za več dni. In tisti dan so se popoldne deklice igrale na dvorišču hiše, kjer so stanovali. Obnemele so, ko je pripeljalo reševalno vozilo. Iz njega je počasi in ob pomoči reševalca stopala mamica. Vse tri so stekle k njej in jo objele. Vse tri deklice so ji pomagale do sobice, kjer je mamica legla. Potiho jim je zaupala, da je hudo bolna. Da je od doma hodila na zdravljenje in da se lahko zgodi, da bo kmalu odšla za očkom.

Naja se je tisto noč stisnila k njej in obžalovala jezo, ki jo je nosila v sebi. Mamica ni imela navade objemati svojih deklic. Tisto noč pa je Najo tako močno objela, da bi ta najraje večno ostala v njenem objemu. In to je bil Najin edini objem iz otroštva, ki ga je ohranila v spominu.

Leta vsakršnega trpljenja brez mamice, ki so sledila, je deklica želela izbrisati iz svojega spomina. In postala je naša kolonistka. V skupini največjih deklet. Ves čas je iskala pozornost. Na zares nesprejemljive načine. Vzgojiteljica jo je po drugem dnevu letovanja pripeljala do mene in predlagala, da jo prevzamem, ker je bila upornica vsem in v vsem. Njen kljubovalen pogled je izražal prezir in jezo. Prosila sem jo, naj sede. Čez nekaj časa je sedla, toda na tla. In sem sedla k njej. Več kot uro sva bili čisto tiho. Pogled je imela uprt v tla. Približala sem se ji. Jo objela prek ramen in začutila njeno močno drgetanje. V tistem hipu se ji je iz oči dobesedno ulil potok solz. Sunkovito se je obrnila in obraz skrila v moja ramena. V joku je prosila, da jo objamem močneje, tako kot jo je pred leti, tik pred smrtjo, objela njena mama …

O, koliko usod otrok se je zvrstilo v vseh desetletjih. Otrok, ki so kot Naja, Peter, Nejc, Ana, Riko, Ula, izgubljali starše, sorojence, skrbnike … in so jih težke usode ponesle v naš objem.

In nebo je polno zvezdic, ki sijejo tudi otrokom, ki so z nami te jesenske počitnice, tu v Zambratiji in naši Vili Šumici v Kranjski Gori.

__________________________________

27. 10. 2019
Sreda je. Dan, ko se s sodelavci ZPM Ljubljana Moste – Polje povsem posvetimo stiskam ljudi Slovenije, ki prihajajo že trumoma. Pripravim se nanje …

Ob prihodu na Proletarsko pa me pričaka mlada, lepa gospa. “Pripravljena sem vam pomagati organizirati počitnice za vaše otroke v Angliji”. Hitro ugotoviva, da se poznava že iz preteklosti, ko smo skupaj organizirali predpraznično dobrodelno akcijo za ogrožene družine Slovenije. Pa se je z odhodom v tujino te mlade, izobražene in plemenite dame stik zgubil. Znova ga je našla, sama. Ugotavljam, da se te lepe zgodbe in še lepše vezi praktično nikoli ne prekinejo. Le prehajajo na druge ravni in se množijo. In tolikokrat poudarjam, da sem hvaležna življenju za toliko plemenitih ljudi, prostovoljcev, sodelavcev, prijateljev in znancev, skratka sopotnikov življenja, ki so z nami zato, da zmoremo in znamo, ne tarnati, pač pa reševati nepredstavljive stiske majhnih in večjih ljudi naše dežele. Z mlado gospo dogovoriva projekt. Posloviva se, saj gospa še to dopoldne hiti nazaj v Anglijo.

Sodelavke imajo medtem že razgovore z uporabniki. Pristopim k družini, ki jo imamo v obravnavi. Moj bog, v vsej skromnosti, ki jo premorem, ne morem mimo dejstva, da pred nama s sodelavko sedita človeka, ki že po oblačilih in obutvi kričita revščino. Z družino brez mamice se ukvarjamo že nekaj časa. V njej sta dva otroka posebnih potreb. Oče gara in krpa mesec z mesecem s prihodki, ki jih prejema. Ne mine pa teden, da se v njihovo življenje ne pripeljejo novi problemi. Ki jim jih zadaja tudi sorodstvo. In še enkrat ugotovimo, da še kako velja rek, če pomagati ne moreš, vsaj ne škodi. Dogovorimo način reševanja dodatnih zapletov družine, ki terjajo tudi finančno in pravno pomoč in jih podpremo s hrano, čistili in oblačili.

Na hodniku me pričaka razburjena gospa. Mudi se ji, saj ima čez dobro uro že začetek službe. Mamica samohranilka je. Pred več kot desetimi leti je imela v starejši večstanovanjski hiši, kjer je bila v podnajemnem stanovanju, priložnost nakupa hišne pralnice. V velikosti približno 40 kvadratnih metrov. Bila je redno zaposlena. Imela je nekaj skromnih prihrankov in nanje ji je banka odobrila hipotekarni kredit. Zbrala je natanko toliko sredstev, kot je bil znesek nakupa pralnice. Toda hkrati s tem je dodobra preračunala njene obveznosti odplačila dolga. Po sistemu en sadež na dan za oba otroka, en topli obrok, nobenih oblačil in obutve. Bo vse predelovala sama iz rabljenih oblačil. In ob rednem delu si je pridobila še čiščenje skupnih prostorov objekta, v katerem je živela in še sosednje zraven. Sorodnik ji je pomagal, da sta uredila prostor pralnice v lično stanovanjce. V katerem je prvič v njenem življenju zadihala svobodno s svojima otrokoma. Ki sta se močno razveselila svoje sobice, v kateri nista pogrešala prijateljev. Po njih sta hrepenela, ko so z mamico bivali vsi v eni sobici, ki je bila kuhinja, dnevni prostor in spalnica. S strani otrok soseske sta bila dobesedno izločena, saj nihče ni zmogel k njima v stanovanje, njiju pa tudi ni nikoli nihče povabil k sebi domov. V družini ni bilo ne TV, računalnika, telefonov pa tudi ne. Za to ni bilo nikoli dovolj sredstev. Takrat pa sta dobila svojo sobico. Majhno, ampak je bila njuna. Mamica ju ni mogla bolj osrečiti kot prav s tem, da sta lahko vsak na svoji mizici delala domače naloge in se igrala.

Živeli so zelo skromno. Mamica je ‘štedila’ kar se je le dalo, da je lahko redno poravnavala vse kreditne in življenjske obveznosti. Ni si niti zamišljala, da bi ostala kakšna položnica neplačana. Če je otrokoma ponoči kuhala kosila za naslednji dan, je skrbno načrtovala dva obroka. Sama je zaužila samo toliko, da je pokušala, če je hrana dobra. Skromnost, ki so jo živeli, jih je še bolj oddaljevala tudi od sostanovalcev v hiši, toda kredit za stanovanje je bil že skoraj poplačan. In družina je upala sanjati, da se bo lahko, po zadnjem obroku kredita, bolj posvečala drug drugemu in si bodo morda lahko privoščili tudi kak izlet k sorodnikom, ki so živeli daleč stran. Gospa nikoli ni razmišljala o tem, kakšna lastninska razmerja imajo drugi stanovalci te hiše. Pred nekaj meseci pa je ta večstanovanjska hiša, ne ve po kakšnem ključu, v večini postala last nekega gospoda. Tako so govorili sosedje. Ni mogla razumeti, da bi bil lastnik celega objekta nekdo drug in ne stanovalci v njem. Razložili so ji, da niso vsi lastniki, ampak je kar nekaj najemnikov od lastnika tega objekta. In vsem najemnikom bo sedaj ta novi lastnik izročal najemne pogodbe ali jim omogočil odkup po sedanji ceni za kvadratni meter stanovanja. Vesela je bila, da je sama vendarle lastnica in se z novim lastnikom ne bo treba ukvarjati. Pa jo je pred tednom dni obiskal. Mirno ji je povedal, da je stanovanje, v katerem biva z otrokoma, njegovo! Da ga ima možnost odkupiti ali pa ji bo z naslednjim mesecem zaračunal najemnino, ki pa ne bo nizka. Gospa je bila prepričana, da se je gospod zmotil. Pokazala mu je notarsko overjeno pogodbo o nakupu, pa dokazila o plačilu, najetju kredita in podobno. Pa je gospod terjal zemljiškoknjižni izpis. Zanj je gospa tedaj slišala prvič. Ko je stanovanje kupila, ji nihče ni povedal kaj mora storiti, sama pa se tudi ni pozanimala, da je treba lastnino vpisati v zemljiško knjigo. Gospod, novi lastnik je povedal, da lahko vso dokumentacijo vrže v koš, z njim pa bo sklenila ali kupoprodajno pogodbo ali pa najemno pogodbo za stanovanje, ki je sedaj pač njegovo.

Gospa je bila prepričana, da gre za veliko pomoto. Zato je gospoda lastnika še enkrat poklicala in ga tudi obiskala. Pokazal ji je zemljiškoknjižne vpise stanovanj, med katerimi je bilo tudi njeno. Obupana, objokana in nemirna je želela takoj odgovor, kaj naj stori. Kako naj uveljavi svojo pravico do stanovanja. Kako naj uredi zemljiško-knjižni vpis. Poskušali smo jo potolažiti. Ni je bilo mogoče. Dogovorili smo se, da bo ob naslednjem obisku prinesla nakupno in kreditno dokumentacijo, ki jo bo proučila naša pravnica in bomo tedaj dogovorili nadaljnje poti do njene stanovanjske pravice.

Gospa je odšla in v tem dnevu smo bili soočeni še z enim primerom podobne goljufije.

Pri drugi sodelavki pa želi pogovor z menoj starejši gospod. Pridružim se jima. Ima sina, ki mu je odstopil stanovanje. Sin je očka dvema osnovnošolcema. Njegova žena in mamica otrok pa je neozdravljivo bolna do te mere, da v celoti potrebuje nego in oskrbo. Dva osnovnošolca ji močno pomagata, pomaga tudi sam, vendar preprosto ne zmore vsega, kar potrebuje tako zelo hudo bolna oseba. In potrebuje tudi posebno posteljo, ki jo ne more kupiti, saj z eno plačo, pa četudi mu pomaga gospod z majhno pokojnino , ne zmore skozi mesec. Mamica potrebuje sanitetni material, pleničke … Eno uro na dan prejema tudi zunanjo pomoč, vendar jo mora plačati. Otroka sta tako dežurna ob nepokretni mamici. Gospod prihaja po pomoč v imenu sina, saj on ne zmore prav nikamor. Njegovo življenje je že dve leti zgolj delo in skrb za tako hudo bolno ženo. Ko pa gospoda ni doma, priskočijo dedek in otroka, ki svoje otroštvo preživljata ob bolni mamici. Z gospodom dogovorimo način reševanja zares težkega stanja družine njegove sina. Otroka pa vključimo v program Botrstvo in če bo očka dovolil, da se malce odmakneta od vsakdana, tudi na prihajajoče jesenske počitnice …

Še je bilo stisk tega dne. In tudi jutri bodo in naprej prav vsak dan. Prihajajo temni meseci in njim primerne zgodbe …

__________________________________

20. 10. 2019
Letos prvič z nekakšno tesnobo stopam v temna jutra. Ni prijazno hoditi po poti, kjer ne vidiš ovire ali živalce, ki jo prečka. Kosmatinec, ki me spremlja, pa vleče na vse strani, da ga komaj obvladujem. Zares ne maram temnih mesecev. Saj jih na naši Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje prav nihče ne sprejema. Še več. Bojimo se jih. Vsako leto oktober, november in še posebno december naplavlja zares ogromno najhujših zgodb leta. Tistih, ki so bile predolgo zamolčane, skrivane, tudi zanikane.

Družine prihajajo od vsepovsod. Njihovi domovi so mrzli. Nimajo kurjave. Pa tudi denarja zanjo žal ne. Prihajajo starši, ki tako zelo varčujejo – da zmorejo spojiti mesec z mesecem vsaj za osnovne stroške, da ne sebi ne otrokom ne upajo privoščiti niti enega pravega obroka na dan. Prihajajo bolni, izmučeni, prestrašeni. In marsikdo se pride – ob pogovoru in po prevzemu materialnih dobrin, tudi pogret v naš večgeneracijski center Skupna točka. Ob Zaloški cesti. Zares sem vesela, da obstaja ta naš večgeneracijski center, ki združuje prav vse generacije v skrbno pripravljene dejavnosti in omogoča zares trdno socialno mrežo, ki je hkrati tudi podporna. Organizirani so telovadba, gledališka šola, gospodinjske delavnice, tečaji tujih jezikov, učna pomoč za učence in dijake, zgodovinski krožek, umetnostni krožek, ročna dela. Res za vsakega nekaj. In ko obiščem ta naš prijazni VGC, se vselej z obiskovalci zares dobro počutim. veliko jih je. Zelo veliko vsak dan. Prav pri udeležencih ugotavljam, kako čarobno delujejo programi na vse čisto vsakega od njih – v dejavnostih si tako krepijo um in telo, se sproščajo, negujejo, kuhajo, pečejo, igrajo, učijo. Od najstarejših – imamo redno obiskovalko, ki je čila pri 93 letih, do najmlajših, ki pridejo skupaj s starši. Pa šolarjev, ki jih prostovoljci poučujejo in jim pomagajo pri domačih nalogah. In tako zelo pomembno – povezujejo se, tudi zunaj VGC. Tudi to je odličen program za najranljivejše. Če še niste, obiščite ga.

Torek je. In to ni dan odprtih vrat za stiske, tolažbo, pogovore in reševanja. Je čas, ki ga – ko nisem na terenu, doživljam v reševanju zgodb družin in drugih zadev, s sodelavci. Pa v komunikaciji s podjetji, institucijami, mediji. Seveda pa kljub zadanim nalogam ves čas zvonijo telefoni, po več hkrati. Večkrat se niti ne morem oglasiti, in ker prepogosto izgubljam občutek za čas – pogosto pokličem nazaj, ko na drugi strani že dolgo ni nikogar več v pisarnah.

Čeprav je dan, kot sem dejala – ki terja ogromno reševanja in usklajevanja zadev, brez neposrednih obiskov in pogovorov družin v stiki, pa seveda sprejmem tudi starše, ki jih na nas urgentno usmerijo strokovne institucije. In tokrat je prišla na pogovor – direktno iz bolnišnice, mamica Maja.

“V težavah sem. Imam tri otroke – vsi so v vrtcu. Najmlajši je onkološki bolnik. Ker ima protezico, ki jo je prerasel, bi jo morali zamenjati. Ne doma, pač pa v tujini. Nimam sredstev zanjo. In trenutno sem sama za vse,” opravičuje svoj obisk mamica in nadaljuje, “bili smo srečna družina. Mož je imel dobro službo, dovolj je zaslužil – da smo mirno poravnavali vse stroške življenja, in ko sem po dveh porodih že imela redno zaposlitev, sem ugotovila tretjo nosečnost. Nisva je še načrtovala. Bila pa sva je vesela. Toda bila je rizična in zaradi daljše bolniške odsotnosti sem izgubila delo. In usahnil je skoraj polovični vir prihodkov za čez mesec, nič na zalogo. Mož je bil priden, zaslužil je relativno dobro in pripravljen je bil, da sprejme še eno službo, samo da bi z otroki lahko mirno živela. Razkošja res nismo poznali, smo se pa veselili vsake malenkosti, ki nas je povezovala.”

Tedaj so ji začele po licih teči solze in potrebovala je kar nekaj časa, da je zmogla nadaljevati pripoved. “Delal je vse dni. Bil je tako srečen za vsakega otroka posebej. Ponoči jih je hodil božat po ličkih. Posteljica najmlajšega je bila ob njegovi postelji, in ponoči, ko je otrok zajokal, je sam vstajal. Ko je imel otrok pol leta, je vse dni in noči neutolažljivo jokal. Nismo si znali razlagati joka – in z možem sva se ponoči menjala. Eden ga je tolažil, drugi je poskušal spati in obratno. Za otroka ni bilo tolažbe. Bil je sprejet v bolnišnico. Preiskave pa so pokazale, da je zbolel za rakom. Bitka za življenje našega malčka je moža povsem spremenila. Na začetku je lastno bolečino utapljal v delu. Prav vsi dnevi so bili po sistemu delo, obisk otroka, delo. Otrok je bil v bolnišnični oskrbi zares dolgo. Sem in tja smo ga lahko imeli doma, pa je znova moral v bolnišnično oskrbo. Mož se je začel močno spreminjati. Ni bil več za pogovor, zapiral se je vase, vse mu je šlo na živce. Odhajal je od doma, na delo pa ga ni bilo, so dejali sodelavci, ko so ga klicali preko mene, ker se ni javil na svoj telefon. In kmalu smo ugotovili, da je hudo zbolel. Duševno. Nekajmesečno zdravljenje ga je povrnilo ‘v življenje’ in znova je začel delati. Prav vsak dan po približno 9 ur. Ni bilo prostih sobot, nedelj, tudi ne praznikov.”

In mamico so znova zalile solze. Izbiram besede tolažbe. Objamem jo. Povem ji, da če težko predstavlja stisko, ji ni treba. Toda želela je govoriti. Želela je predstaviti sleherni dan njene bitke – za otroka in moža. Izjokala je bolečino dveh let prizadevanj, ko je morala, če je želela preživeti – izključiti sebe. Pogosto tudi druga dva otroka. Nihanje med življenjem in boleznijo je tudi njeno telo načelo. Ni iskala pomoči zase, temveč za moža. Ker se je njegova bolezen ponovila. Ker je znova izostajal iz dela, od doma pa je odhajal. Ker ni bil več sposoben komunikacije. Izgubil je delo, s tem pa družina tudi celoten prihodek. Očka otrok je odšel na ponovno zdravljenje. Tokrat so ji dejali, da bo dolgotrajno. Bolniškega nadomestila nima. S kupom položnic in izvršb je ostala sama s tremi otroki. V bližini nima nobenega starša. Pa tudi pomoči od njih ne pričakuje, saj komaj preživljajo sebe. Nima niti prijateljev ali znancev, saj je bil njen svet zgolj družina in skrbi v njej.

V čistem brezupu pa je prejela še povabilo, da morajo bolnemu otroku menjati protezico. Zanjo in za pot v tujino, kjer bodo to otroku operativno vstavili, pa so potrebna sredstva. Nima jih. In ker je zdravje otroka tokrat v čistem ospredju, jo je bolnica usmerila na nas. Sicer bi svojo stisko skrivala, saj jo celo pred lastno mamo, da je ne bi preveč vznemirila.

Oči uboge mlade  izsušene mamice so vprašujoče iskale odgovore. Tiho je ponovila: “Pomoč potrebujemo, vsi trije otroci in sama. Res jo potrebujemo, bodite z menoj, ne zmorem več sama.”

Ko je odhajala, se podam k sodelavcem. Mamica Maja je prišla na pravi naslov!

__________________________________

13. 10. 2019
Že zjutraj gledam v izsušeni bledi obraz mlade mamice. Ne more zadrževati solza, ko pripoveduje svojo trpko zgodbo, ki jo je predolgo hranila znotraj sebe. Jo skrivala pred bolnima otrokoma, delovnim in domačim okoljem. Pa saj domačega sploh nima, ker nima več svojcev, ki bi ji v teh težkih časih stali ob strani.

Saj ji nikoli ni nihče pomagal, čeprav je bil sama, tedaj zaposlena v zdravstvu, na voljo vsem, ki so potrebovali njeno moč in pomoč. Ko sta bila otroka še majhna, jo je zapustil mož in oče otrok, ki z otrokoma ne sodeluje. Pred kratkim je izvedela, da je zbolela za rakom. Ob tem so ji zdravniki povedali, da bo potrebna najprej operacija. Datuma še nima, ker mora razumeti čakalne vrste. Njena otroka sta prav tako bolna. Večjemu so te dni odkrili težjo bolezen, ki jo že bolnišnično diagnosticirajo, in upa, da bodo čimprej začeli tudi zdravljenje, medtem ko je tudi mlajši otrok bolan. V kratkem ga čakajo zdravniški pregledi in preiskave. Sama bi morala počivati, zaradi posega, s katerim so odkrili to hudo bolezen. Delodajalcu ne upa povedati, kako hudo je bolna, niti ne predstaviti trenutno stanje njenih otrok. In vsak dan odhaja, tako zelo bolna in šibka, na težaško delo. Zato ker ne zmore preživeti z bolniškim nadomestilom. Ker tudi z minimalno plačo, ki jo prejema, ne zmore. Ker ima dolgove. Ne zato ker bi se zadolžila z nakupom premičnin. Dolgove ima, ker ni zmogla sprotnih plačil položnic, saj ni imela dovolj sredstev, da bi lahko mirno preživela mesec. Pa že nekaj let vsaj petkrat obrne vsak cent. Tudi kolobarjenje s plačili položnic se ni izšlo. Ga nikomur ne priporoča. Danes ji bodo odklopili elektriko, izvršba prihaja iz šole, ker ni zmogla poplačati obveznosti preteklega šolskega leta, zaostajajo plačila komunalnih storitev. Tudi telefona nima, ker ne zmore stroškov. Njeno telo drgeta. “Hujšam, ne zaradi bolezni,” pravi, “pač pa zato, ker se prehranjujem le na vsake tri dni. Sram me je in sram me je bilo priti tudi do vas. Ne zmorem več tako naprej gospa,” pojasnjuje jokajoče. Objamem to mlado mamico in jo zadržim v objemu, da se umiri. Nato ji razumevajoče razložim, kako ji bomo pomagali. Opremimo jo z oblačili zanjo in otroka, pa hrano in higienskimi pripomočki. Ko mamica zapušča sobo, na mizi ostane kup položnic. Takoj se sestanemo z našimi dekleti  iz Verige dobrih ljudi in dorečemo vse podporne oblike pomoči tej mladi mamici in njenima otrokoma. Dogovorimo se še za izredni sklic Komisije za humanitarna vprašanja.

Z dekleti se hitro razpršimo, saj je na hodniku ogromno ljudi od vsepovsod. Prav vsako od nas čakajo starši s svojimi stiskami. S pravnico nadaljujeva pogovore z mamico z vzhodnega dela naše dežele. Tudi ta gospa je pred časom hudo zbolela za onkološko boleznijo, ki naj bi jo za zdaj premagala. Nekaj mesecev je že brez terapij in močno upa, da se bolezen ne ponovi. Tudi ona je sama. S tremi otroki. Eden od njih je že polnoleten in odhaja svojemu življenju naproti. Dva sta še v osnovni in srednji šoli. Bolezen jo je za več mesecev priklenila na bolniško posteljo in takrat ni bila sposobna misliti na prihajajoče in neplačane položnice. Komaj je  ozaveščala svoje stanje, in če je bila pri močeh, je mislila le še na svoje tri otroke. Za katere so v času njene dolgotrajne odsotnosti poskrbeli prijazni sosedje. Pravi, da nikoli ne bo pozabila njihove podpore, in jim je neskončno hvaležna. Toda ko se je vrnila v domačo oskrbo, je prejela sodni sklep o deložaciji.  Zbrala je vse moči in si tudi izposodila denar, da je takoj poravnala celoten dolg, ki je nastajal med bolnišničnim zdravljenjem. Stanovanjski sklad tistega kraja pa je prijazno prosila, da je ne deložirajo. Ugodili so njeni prošnji. Hkrati pa je prejela novo najemno pogodbo za stanovanje, tokrat za določen čas. Od tedaj je tako kot pred boleznijo, redna plačnica vseh položnic. Čeprav je ves čas trudoma spajala mesec z mesecem in skupaj z otroki živela in živi na meji preživetja, je vse podredila rednim plačilom obveznosti.  V tem času je večkrat obiskala referat stanodajalca in ga prosila za sklenitev nove najemne stanovanjske pogodbe,  za nedoločen čas. Zato ker so tam, kjer živi, rojeni njeni otroci, ker se dobro razume s sosedi in sosesko in ker je to njen dom. Ni bila uslišana in izteka se rok najemne pogodbe. Obveščena je bila, da mora stanovanje  izprazniti do določenega datuma. Ob pripovedovanju jo oblijejo solze. Ihti in pripoveduje o skromnem življenju, ki ga je živela v preteklih letih. Do nenadne hude bolezni, ko je še zmogla redno delo kljub trem otrokom, večkrat po vse dni. Ko so, kljub temu da jih je zapustil mož in oče otrok, živeli lepo. Ponosna je na svoje otroke, ki jih je še, ko so bili še majhni in ona povsem zdrava, naučila gospodinjstva, urejenosti, pridnosti.  Ves čas so se imeli in se imajo radi. In vsi trije so pridni, talentirani in uspešni. Močno so ji pomagali  in ji bili v največjo oporo v času bolezni. Pomagajo ji še danes. In njihovo stanovanje, čeprav skromno, je urejeno in čisto, kot iz škatlice. S sodelavko ji predstaviva možnosti podpore in pomoči. In tudi to mamico oskrbimo s hrano in ostalimi dobrinami in oblačili zanjo in za otroke.

To nista edini zgodbi tega dne, na hodniku je pred 14. uro še veliko staršev z zgodbami. Vsi se trudijo za preživetje vsak dan in za preživetje svojih otrok. Skoraj vsi so bolni. In prav vsi so o svojih stiskah spregovorili najprej z nami. Za to, da nam zaupajo svoje najhujše strahove, smo jim hvaležni. Ker to pomeni, da verjamejo v nas in naše programe.

Ob tem našem vsakdanu še enkrat opozarjam na to, da je meja med  tem, da danes zmoremo, jutri pa smo potrebni moči in pomoči, izjemno tanka. In vsi, ki s prstom kažejo na tiste, ki ne zmorejo, na tiste, ki naj bi bili leni, ker nimajo, se ne zavedajo, kako nevarno je njihovo početje. Kako nevarne so nepremišljene sodbe ljudi. S takim vedenjem se podpihuje nestrpnost celo med revnimi. Širi še večjo razslojenost in socialno izključuje in izloča vse, ki ne krivi ne dolžni bijejo bitko z boleznimi, s preživetjem zase in svoje otroke prav vsak dan. Tako se v družbi ustvarja še večja stigma in ljudem je še težje priznati, da ne zmorejo več brez podpore in pomoči. Ljudje, ki sestavljajo naš vsakdan, niso lenuhi. Niso tisti, ki nočejo delati. In niso tisti, ki se vozijo z dragimi avtomobili, skrivajo premoženje in živijo na račun države. Takih pri nas ni. Ker vedo, da  preverjamo, da nam je mar in, da se pojavimo pred vrati njihovih domov takoj, ko ugotovimo, da je kdo v stiski ali da ni upravičen do pomoči, ki jo nudimo.Ko pozno popoldne zapuščam naše prostore, ker me delo čaka tudi doma, me na izhodnih vratih ustavi zgodba gospoda, ki je prišel od daleč. Seveda ji prisluhnem.

__________________________________

6. 10. 2019
Na slovo ni nihče od nas nikoli pripravljen. Nikoli, prav nikoli pa ne more biti na slovo starša pripravljen otrok. V mojo dušo in misli je sedla bolečina ob podrobnem poznavanju razmer in podpori mami, ki je pravkar zapustila ta svet. Željna življenja, srečna v svojem materinstvu in ponosna na svojo izjemno deklico, je več let kljubovala najhujši bolezni.

Zadnje obdobje sta bojevali bitko nad boleznijo skupaj s hčerko. Res, da je v času bolezni mamice postala že dekle, vendar še ni samostojna, ker je še v rednem procesu izobraževanja. Pred tremi leti je izgubila tudi očeta. Še bolj, kot je že bila, bo postala naša. Stali ji bomo ob strani. V vsem. Ob hkratnem zavedanju, da ni človeka, ki lahko nadomesti ali zapolni vrzel neizbrisne bolečine izgube srčne in skrbne mamice.

Ne vem, zakaj sem ob tem pomislila tudi na mamico, ki je pravkar poklicala. Obiskala nas je v visoki nosečnosti, ker je ostala sama. Zavržena in obsojana od vseh, ki so jo obkrožali. Sama s še nerojenim bitjecem, ki ne krivo ne dolžno skupaj z mamico ni zaželeno prav nikjer, saj jima gostoljubje, s tem pa tudi vrata, zapirajo čisto vsi. Sorodniki, sodelavci, prijatelji in znanci. Ona pa kljubuje sebi in drugim. Navzven pokončna in odločena v boju za svoje in detetovo mesto pod soncem, znotraj krhke duše pa je tako zelo ranljiva in potrebna spodbude, razumevanja, sprejemanja, tolažbe. Z eno besedo ljubezni. Ki bi ji pomagala prebroditi te težke trenutke samote. Ji ponuditi stanovanjce, ki ga bi pripravila za dobrodošlico novorojenčku in novi epizodi njunega življenja. Tudi ob njej bomo, saj ocenjujemo, da sama ne bo zmogla …

Podobno usodo je kruto izkusila tudi mamica, ki vsa drgetajoča in razburjena pripoveduje, da naj bi učiteljica v šoli grobo ravnala z njenim otrokom. Pravi, da zgolj zato, ker ni sledil uri pouka. Poskušam jo pomiriti. Usmerjam jo na pogovor z otrokom in učiteljico. Ni zadovoljna, ker se to, kot zatrjuje, ni zgodilo prvič. Ker pravi da čuti, da v šoli z njenima otrokoma ne ravnajo pravilno. In trdi, da zato, ker so revni, ker ne zmorejo tistega, kar imajo mnogi drugi otroci. Zlomila se je. Ne obvladuje se več in odločena je, da zapusti kraj in vse, kar se ji dogaja v tistem okolju. Želi drugam. Daleč stran od vsakodnevnega trpljenja, bitke za golo preživetje. Truda za enake možnosti njenih dveh otrok. Stran od ljudi, ki ji sodijo. Ni lena, je pa hudo bolna in njeno bolniško nadomestilo ji ne zagotavlja osnovnega preživetja. Čeprav je pridna in pripravljena čisto vsem pomagati z deli, ki jih zmore. Ni sprejeta, pravi, preprosto čuti, da ne sodi v okolje, v katerem je odraščala. Ker je postalo drugačno. Neprijazno do ljudi, ki se trudijo, pa ne zmorejo. Mamici in otrokoma že pomagamo na več načinov. Tudi s terapevti se dogovarjamo za pogostejše spremljanje stanja mamice.

S sodelavkami nadaljujemo pogovor o problemih  družin, ki skozi vloge  dokazujejo resnično nepredstavljive stiske. Določamo vrstni red obiskov na domu in povabil na pogovor. Ogromno jih je. Komaj uspemo odgovarjati tudi na stiske, ki jih ljudje predstavljajo v elektronskih sporočilih, po telefonu in seveda nenapovedanih obiskih.

Na vratih se pojavi očka treh navihančkov. Dva sta že osnovnošolca, tretji bo postal drugo leto. Spoznala sem ga pred dobrimi petimi leti. Ko sta oba visoko izobražena starša ostala brez dela. Nista znala niti zmogla reševati stanja, v katerem sta se znašla s tremi otroki. Brez prihodkov, z minimalnima nadomestiloma za delo, ki sta ga prejemala le kratek čas, nista zmogla rednega plačila položnic. Nista zmogla niti osnovnega preživetja. Pogreznila sta se v tako globoko stisko, da nista bila sposobna niti odpirati kuvert z vsebino izvršb in pretečimi rubeži. Sram, da ne znata in ne zmoreta, ju je duševno in fizično dobesedno zlomil. Ne vem, kako je tedaj gospoda pot privedla do nas. Spomnim se, da je bil že na videz tako izčrpan in ubog, da sem ga ob prvem srečanju pobarala, če pokličem reševalno vozilo. Gospod ni zmogel niti pokončne hoje.

Minevala so leta naše podpore družini na vse načine, ki jih nudimo. Doživeli so materialno oskrbo, finančno pomoč, vključevanja v različne dejavnosti in ustvarjanja socialne mreže. Najbolj pomembna za družino sta bila terapevtska obravnava in čas, ki ga je vsak od nas z veseljem podarjal vsem članom družine. In danes stoji pred menoj gospod, ki ga nikakor ne bi zmogla primerjati s tistim izpred let. Kot da gre za povsem drugo osebo. Pokončen, odločen, zbran predstavi novo poglavje družinskega življenja. Oba z ženo sta zaposlena. Dela imata veliko, celo preveč. Zaslužek pa zadošča za preživetje. Izkušnja, ki sta jo doživela v breznu revščine, ju je opremila z mnogimi, novimi spoznanji. Tudi s tem, da sta se kot partnerja razšla, kot starša pa še bolj povezala v vzgoji in skrbi za otroke. Uvid v probleme tistega časa z distance je odprl novo poglavje njunega življenja. In danes na tisto obdobje gospod gleda pozitivno. Hvaležen za vso podporo in skrb za njegovo družino v projektu Veriga dobrih ljudi, ki to omogoča, se danes tudi sam usmerja v pomoč šibkejšim od sebe. In hkrati razmišlja o nadaljevanju študija. Da bi lahko še bolj strokovno, pa hkrati z lastno izkušnjo, pomagal ljudem, ki doživljajo osebni in družbeni padec. Ki ni nujno poraz. Pogled z distance na probleme preteklosti lahko izkušnjo obrne na uvid, da je za mnoge prihodnost drugačna in celo boljša. Gospod je odhajal. Vzneseno in zares ponosno sem gledala ta odločen korak in najraje bi sklicala naše mlade, srčne sodelavce in prostovoljce ter podelila zadovoljstvo nove uspešne zgodbe.

Pozno popoldne me je na poti domov čakal zelo prijeten opravek. Mlada podjetnika, ki se ju spomnim še iz njunega otroštva, sta uspešno začela svojo podjetniško pot, pri tem pa nista pozabila na družbeno odgovorno ravnanje. Ko sem odhajala od njiju, s čudovito oblikovanim čekom, ki sta ga ustvarila skupaj s svojima ljubkima izbrankama, sta mi namenila tople besede: “Okolje nama omogoča podjetniško rast in midva bova vračala otrokom okolja, ki te sreče še nimajo. In dobro se še vedno z dobrim vrača.”

Trdno verjamem, da je res tako. In prav zaradi tega, po mnogih desetletjih prostovoljstva, še vedno pomagamo in pomagam otrokom in družinam, ki nas potrebujejo.

__________________________________

29. 9. 2019

Ni dneva, da ne bi bili soočeni z zgodbami otrok, ki odraščajo brez toplih objemov staršev, ljubeče spodbude babice ali dedka, prijaznih in sočutnih sorodnikov, razumevajočih učiteljev in dobrih prijateljev. Otrok, ki se soočajo ali živijo skrbi odraslih. Mar nam je za vsakega od njih. In prav vsem želimo pomagati. In veliko in preveč je med njimi otrok, ki se bojujejo z različnimi boleznimi, ki terjajo ne zgolj povečane skrbi staršev, sorodnikov, družbe – za lajšanje ali zdravljenje različnih bolezni potrebujejo ogromno sredstev.

Stiske, ki spremljajo vsakega od njih, so nepredstavljive. Pogosto jih starši skrivajo pred javnostjo, pogosto tudi pred okoljem, v katerem živijo. In prevečkrat je bitka za spremembe ali preprosto življenje, izgubljena.

Ko je moč staršev dovolj velika, da zmorejo tudi v medije, ki so v veliko pomoč ljudem v stiski, pa vsaka bitka za življenje postane vseslovenska. Zares sem globoko ganjena in srčno hvaležna nad odzivnostjo prebivalcev naše dežele v boju za Krisa. Kako zelo se nas je dotaknila njegova usoda. Pokazalo se je, kako pomembno je, da se ob stiskah ljudi medsebojno povežemo in stkemo verigo dobrih ljudi. Vključil se je skoraj vsak državljan Slovenje in širi se tudi zunaj meja.  Kako zelo upam, da bo deček eden tistih srečnih otrok, ki ga bo dragocen in učinkovit odmerek zdravila ponesel v življenje brez večjih tegob.

In prav zgodba dečka Krisa je opogumila tudi obupano mamico, ki nam je pravkar pisala. V tem mesecu je izvedela, da ima njen sinček mišično distrofijo večjih razsežnosti, medtem ko je zaradi iste diagnoze pred nekaj leti že izgubila otroka. Zmanjka mi besed. Tudi ta mamica potrebuje sredstva za zdravila, ki se doplačajo … Povabimo jo na pogovor.

Nisem še zbrala misli, ko me sodelavka povabi v sobo za pogovore. S CSD so na nas napotili obupano šestčlansko družino, ki je ostala brez strehe nad glavo. Uničil jo je požar. In le za las je manjkalo, da ognjeni zublji niso pogoltnili še njihovega najmlajšega otroka. Družina s šoloobveznimi otroki in starimi starši je ostala čisto brez vsega. Imajo le še to, kar so tisti dan imeli na sebi. Mama je bila v službi, oče se je ravno vračal iz trgovine, in ko je zagledal požar, je tekel, kar so ga noge nesle. Prišel je pravi čas, da je iz objekta rešil še tretjega otroka. Mamica sploh ni zmogla besed, po licih so ji tekle solze. Medtem ko je očka, tudi v joku, predstavil njihovo zgodbo. Tu, kjer so živeli, nimajo sorodnikov. Nimajo nobene socialne mreže in nimajo prav nikogar, ki bi jim lahko ponudil vsaj začasno streho nad glavo. So pa to storili na Mestni občini Ljubljana, saj so jih namestili v hotel za čas, ko bodo pomagali najti nadomestno stanovanje, v kolikor si medtem ne bodo zmogli pomagati sami. Pa si sami zares ne bodo zmogli pomagati.

Popolnoma izgubljeni v času in prostoru ne vedo, kako naprej. Vsi odrasli v družini so zaposleni in kljub minimalnim dohodkom so zmogli sproti poravnavati obveznosti, samo da ne bodo nikomur nič dolžni. Kar je ostalo, so imeli za hrano. Babica in mamica znata plesti in šivati in veliko oblačil za družino sta izdelovali sami. Sestavljali so mesec z mesecem, nikoli doslej pa niso prav nikogar prosili za nobeno pomoč. Ko se jim je zgodil požar, ko so izgubili čisto vse, kar so imeli, pa morajo prositi za hrano, oblačila, šolske potrebščine. Povedali so, da jih je sram, opravičevali so se … Takoj smo jih opremili z vsem, kar so potrebovali. Ko se bodo preselili, pa bodo prejeli še več pomoči. Zgodbam ni konca.

Na terenu se pogovarjamo s hudo bolno mamico. Zaposlena je, vendar je zaradi resne bolezni že več kot pol leta v bolniškem staležu. Nadomestilo zanj pa je tako majhno, da ne zmore več sproti poravnavati obveznosti. Dva osnovnošolca se tako zelo bojita za svojo mamico, da ko zjutraj ne zmore pripraviti zajtrka zanju, se dogovorita, kdo bo izostal od pouka, da ji bo pomagal. Družina potrebuje več vrst pomoči. Na stisko družine nas je opozorila soseda, ki ugotavlja, da mamice ni več na spregled, otroka pa se zaskrbljena ne družita več z otroki na vasi.

Klic babice iz Primorske mi je dobesedno naježil kožo. V hudi stiski in jokajoče je predstavila življenje vnučka, ki naj bi že od tretjega leta trpel brutalen odnos svojega očeta, tako do njegove mamice kot do njega. Oče naj bi bil silno pretkan, da je na vseh institucijah predstavil, da je nasilna do otroka njegova mamica, ki ga je skupaj z otrokom zavoljo vsega, ker se je med njima dogajalo, zapustila. Uspelo naj bi mu dobiti skrbništvo nad otrokom. Vendar otrok doživlja velike stiske, saj naj bi ga oče vzgojno in fizično močno zanemarjal. Babica je v svoji izpovedi povedala tako srhljiva dogajanja, da sem takoj po pogovoru poklicala pristojni Center za socialno delo in želela izvedeti, kaj se dogaja z otrokom in če opravljajo obiske na domu enostarševske družine in preverjajo, kako poteka skrbništvo očeta in vzgoja otroka. Povedali so, da ocenjujejo, da obiski na domu niso potrebni in povabili, da jih o slišanem pisno obvestim. Babico sem usmerila tudi na Institut varuha človekovih pravic. Povedala je, da se je obrnila že na vse mogoče institucije, ki njenih ugotovitev niso resno obravnavale. Ne morem, preprosto ne morem prepustiti zadeve, dokler ne izvem, kako je poskrbljeno za otroka, ki po pripovedih babice izjemno trpi. Odločim se za poziv ukrepanja pristojnim službam.

In to je dan, ko so prihajali k sodelavkam na pogovor tudi starši, ki zmorejo naprej v življenje samostojno in brez pomoči, saj so v projektu Veriga dobrih ljudi znova pridobili moč in ustrezno podporo in pomoč. Ena od teh je iz Dolenjske. Starša z dvema dečkoma. Prvič sta nas obiskala pred skoraj dvema letoma. Tedaj je bila mamica brez dela, očka pa je bil zaradi hude bolezni v dolgotrajnem bolniškem staležu. Njihovi nizki prihodki niso dopuščali poravnave vseh obveznosti, čeprav so ohranili le najnujnejše izdatke. Širša družina jim ni zmogla nuditi pomoči, ker tudi sami živijo na robu revščine. Dečkoma, ki sta bila navdušena športnika, sta morala prekiniti treninge, pa tudi vse šolske plačljive obveznosti. In ko je očka nujno moral na težji operativni poseg, je mamica zbrala pogum in s kupom izvršb vsa obupana prišla do nas in predstavila vse razsežnosti njihovega stanja. Starša nista bila niti dodatno zdravstveno zavarovana. Celo družino smo vključili v vse podporne programe. Otroke v Botrstvo, športne in druge dejavnosti, letovanja, tabore … staršema smo nudili pravno pomoč, svetovanje, usposabljanje, terapevtske obravnave, družini finančno, materialno pomoč, skupne počitnice. Skoraj dve leti.

Danes je očkovo zdravstveno stanje obvladljivo in redno dela, mamica je zaposlena. Oba sta složna in zadovoljna. Športno talentirana otroka napredujeta v svojih dejavnostih, tudi učno sta uspešna. Družina odhaja v svoje novo, dostojno življenje.  Kako lep je občutek, da je naša Veriga dobrih ljudi, ki nudi družinam celostno podporo in pomoč, tisti projekt, ki tej družbi nudi zgodbe o uspehu. Kot jih otrokom in mladim nudi tudi projekt Botrstvo. Ki skozi tako uspešne akcije – kot so dražbe naših znanih in priznanih športnikov, ki jih uresničuje srčna ekipa Vala 202 – nudi mladim talentom iz projekta Botrstvo tisto podporo, ki jo tako zelo potrebujejo za uspešno napredovanje na športnih in drugih področjih. Za vsako zgodbo otroka, mladega človeka, družine – za vsako zgodbo o uspehu me obdaja občutek neizmerne hvaležnosti prav vsem, ki se razdajate, ki podpirate, ki pomagate, ki ste preprosto – dobri ljudje.

__________________________________

22. 9. 2019
Ta noč je, kot že mnoge, minila brez spanca. Kajti nisem zmogla predelati zgodb, ki smo jih reševali pretekli dan. Preprosto nisem. Pred očmi imam štiričlansko družino, ki sva jo s sodelavko včeraj obiskali v skromnem, ampak čistem najemnem stanovanju na podeželju.

Mamica je v postopku zdravstvenih preiskav za najhujšo obliko bolezni, očka z vidnimi zdravstvenimi težavami, ki pa jih lečeči zdravnik ne zaznava dovolj resno, da bi ga usmeril v diagnosticiranje. Če želi zdravniško spričevalo za delo, je zavrnjen, saj ga ocenjujejo kot nesposobnega za delo, po katerem hrepeni. Imata dva osnovnošolca z razvojnimi težavami in prilagojenim učnim programom. Oba sta bila zaposlena, ko sta se zakreditirala za stanovanjsko opremo in vozilo, ki ga ni več. Najprej je delo izgubila mamica, očka pa je bil zaposlen v podjetju, ki je šlo v stečaj. Podjetje je bilo dlje časa nelikvidno, delavcev več mesecev ni plačevalo, pa tudi obveznosti zanje ne. Kajti oba sta imela dolg vezan na odplačilo iz redne plače, ki ga podjetja niso spoštovala. Tako zelo majhen dolg je ostal, ki ga nista bila sposobna odplačati. Vendar je v nekaj letih narasel do nepredstavljivih višin. Danes je družina popolnoma socialno izključena, izločena. Otroka nimata prav nobenega vrstnika ali prijatelja, ki bi se družil z njima, čeprav živijo na “idiličnem” podeželju. Očka za hrano hodi pomagat okoliškim kmetom. Eden od upnikov pa je za nekaj sto evrov družini poslal rubežnika. Odvzel naj bi jim rabljen kavč, ki jim ga je podaril znanec in na katerem spita otroka.

Ko sem se pogovarjala s starši, so v njihovih očeh bolečina, strah, žalost. “Kako naj gremo v jutri, ko pa nimamo niti za danes?” vprašujejo. “Želiva si zdravja. Želiva delo, zaposlitev, ki bi naši družini nudila preživetje, nikoli nisva nikjer prosila za pomoč,” sta zatrjevala v en glas. Sta pa ohranila lep in spoštljiv medsebojni odnos. Podpirata se, tolažita in hrabrita. Spodbujata otroka, da bi bilo njima bolje. Iz svojega otroštva sta prenesla slabe vzorce, vendar jima jih je uspelo ozavestiti, da potrebujeta otroka varnost in ljubezen, ne le do njiju, ampak tudi med starši. Zavedata se, da je dober odnos zelo pomemben za družinsko varnost,  ki jo potrebuje vsak otrok. Zavedata pa se tudi, da za zdrav razvoj otroka to še zdaleč ni dovolj. Izgubljena in osamljena sta, skupaj z otrokoma v breznu revščine.

Tako kot mamica, ki je prišla danes po moč in pomoč. Povedala je, da ne zna živeti, da ne zmore več ustvarjati niti dobrih medsebojnih odnosov z očetom svojih otrok. Zato ker je sama živela v družini pomanjkanja, bila je trpinčena in zlorabljena in je preprosto zaprla omaro preteklosti, ki je v njeno življenje ponesla en sam nemir, gnev in jezo, pa tudi bolezni. Z enakimi občutji se srečuje tudi njen partner. Pa se trudi, da bi razumela drug drugega, se strpno pogovarjala, ustvarjala dobro družinsko vzdušje. Ne zna, ne zmore. Čeprav je partner dober človek, ki ga ima rada in ki je tudi živel v družini dnevnega nasilja in groze. Pa tudi on ne zmore družinskih  prioritet. Vsem bi rad ustregel prej kot svojima otrokoma in njej. Mamica je še v izobraževalnem procesu, partner pa je delal v tujem podjetju in po več kot šestih mesecih garanja brez prostega dne in po 14 ur dnevno ni prejel plačila. Za nameček pa je podedoval še podirajočo staro hišo, na lokaciji, ki ni dostopna in je še prodati ne more. Do socialne podpore ne zmore, ker ima “premoženje” v tej nevredni dediščini. Ne zmorejo sprotnih življenjskih stroškov kljub kolobarjenju s položnicami. Izvršitelji pa so dnevno na vratih najemnega stanovanja, ki ga bodo morali kmalu zapustiti.

Spet se je v dnevu zvrstilo veliko usod in žalostnih zgodb. Ljudje, ki bijejo bitko revščine že drugo, tretjo generacijo, ki so povsem brez socialne mreže, osamljeni, obupani. Prav vsi potrebujejo celostno podporo in pomoč v Verigi dobrih ljudi. Finančno, pravno, materialno, psihosocialno. Pa usposabljanja, gradnjo nove socialne mreže in še in še. Kar jim nudimo. Ker so pripravljeni delati na sebi, se vključevati v vse potrebne podporne programe. Želijo sprememb ter napredovanja. Ker sami ne zmorejo več naprej, ker ne prosijo le za finančno in materialno podporo, ampak hočejo biti učinkoviti starši, hočejo biti vzor svojim otrokom. Vsi imajo močno željo, da bi spet lahko sami poskrbeli za svoje družine.

Ob vsaki družini, ki pride k nam in ki jo obravnavamo, ugotavljam, da bi morali takšno celostno pomoč nujno nuditi tudi na Centrih za socialno delo. Naše sodelovanje z njimi postaja nepogrešljivo. Je pa treba priznati, da zaradi tako obsežne administracije in neposrečene organizacije dela strokovni delavci, četudi se mnogi zares trudijo, preprosto ne zmorejo svojega znanja usmerjati v ljudi, ampak v računalniške programe in administracijo. Ker so ujetniki sistema, ki ne dopušča več neposrednega dela z ljudmi v stiski, ampak s papirji. Potrebna bo sprememba, če želimo učinkovito pomoč za ljudi, ki so, ne zaradi lastne krivde, pač pa različnih vzrokov padli v brezno revščine ali spiralo nemoči. In potrebujejo sogovornika. Potrebujejo človeka! Čisto vsak dan nam navrže ogromno tako zelo težkih primerov, da me močno skrbi, kako naprej, če se bo ta trend nadaljeval. Kajti ko družina  pade v stisko, je njena nemoč tako vseobsežna, da se dogajajo tragedije.

Danes sem sprejela na pogovor in pomoč tudi očka, ki je zbiral pogum in besede, kako predstaviti grozo, ki jo je podoživel doma. Zaposlen je, dela štiriizmensko delo. Gara, da lahko preživlja ženo in tri otroke. Dva od njih imata težave v razvoju. Kljub trudu in varčevanju na vseh področjih družini ni uspelo najti stalne strehe nad glavo. Pogoste selitve in iskanje primernih prebivališč pa je pustilo posledice na duševnem zdravju zelo skrbne žene in mamice otrok. Nimata prav nobene socialne mreže. Sama sta se trudila skrbeti za otroke in preživetje in žena je končno dobila tudi delo, ki naj bi ga začela opravljati jeseni. Veselila sta se še enega prihodka, ki bo družini omogočil lažje preživetje, saj živijo skromno in starši so črtala s seznama stroškov tudi dodatno zdravstveno zavarovanje. Nimajo TV, otroci ne poznajo keksov in podobnih sladkarij, ker je mamica kuhala in pekla in poskrbela, da so tudi počitnice z otroki preživljali doma. Stanodajalec jim je pred kratkim poslal sporočilo, da se morajo izseliti iz stanovanja do konca tega meseca, saj se predčasno vrača iz tujine.  To naj bi bila nekajkratna selitev v zadnjih petih letih, pa niti ena ni bila pogojevana z neplačili staršev ali slabim odnosom do nepremičnine. Povsod so lastniki ali prodali nepremičnino ali pa se vrnili po nekajmesečnem ali več bivanju v tujini. Mamica  je ob obvestilu doživela šok. V trenutku je spremenila vedenje in mož jo je začel miriti, da bodo skupaj iskali rešitve in drugo streho nad glavo. Naslednji dan je mož odpeljal otroke v šolo in vrtec in nadaljeval pot na delo. V času malice je pogledal na telefon, kjer ga je čakalo sporočilo slovesa mlade mamice. Oddrvel je v stanovanje, kjer je našel ženo in mamico otrok že brez zavesti …

Stiske ubijajo ljudi. Stiske, kot jih dnevno doživljamo, poškodujejo družine in onemogočajo zdrav razvoj otrok. Zato pogosto opozarjamo. Pristojne v naši državi in družbo nasploh. Ne, ne jamramo in ne ustvarjamo lažne podobe družbe. Nepredstavljivo se trudimo, z ekipo srčnih in plemenitih ljudi, prostovoljcev in donatorjev ter podpornikov prizadevanj  ZPM Ljubljana Moste-Polje za konkretno, celovito in učinkovito pomoč družinam, otrokom, mladim Slovenije, pa vse pogosteje tudi starejšim … Ogromno, zares ogromno družin, mladih, otrok, pa drugih ljudi smo že rešili in zmorejo sami naprej.  Prevečkrat pa se seznanimo s stisko, ko je že prepozno za vsakršno reševanje …

__________________________________

15. 9. 2019
Jutranje branje ponoči prispele elektronske pošte mi je razblinilo okus kave. Zares je tudi ta noč navrgla veliko problemov družin od Pomurja do Primorske. Vso pot ob Savi pa sem razmišljala o družini z zahodnega dela naše dežele, ki izgublja streho nad glavo.

Usoda, če lahko tako imenujem, dogajanja delovnim in predanim staršem treh nepreskrbljenih otrok je drastično posegla v družino in močno poškodovala otroka. Akterji teh tragičnih pripetljajev pa so najožji sorodniki. Starši se danes borijo za ohranitev le še najemne strehe nad glavo. So visoko izobraženi in so drug za drugim izgubili ne le trudoma pridobljeno premoženje, izgubili so tudi delo in zaslužek. V kraju, kjer živijo, za njihovo izobrazbo zaposlitve ni, zato iščejo kakršnokoli delo, ki bi jim ponudilo zaslužek za preživetje družine. Še prej pa preprečitev deložacije. Ni dneva, da bi ne reševali primera, ki ga dodatno otežujejo še sorodstvena nerazumevanja. In to me skrbi.

V tem tednu naj bi se zgodile kar tri deložacije družinam. Na različnih koncih naše dežele. Prav vse pa zaradi nezmožnosti sprotnega poplačila obveznosti. In prav vsaka od družin, ki so močno ogrožene, si je zares prizadevala, da bi zmogla preživetje brez tuje pomoči. Sram jih je bilo stopiti tudi do centra za socialno delo, še bolj sram predstaviti svojo stisko v okolju, kjer bivajo. Da njihovi otroci ne jedo v šoli, se ne udeležujejo plačljivih dejavnosti, šolskih izletov, kulturnih dnevov in šole v naravi, ni nihče opazil, saj so za vsak umik iz družbe vrstnikov znali imeti izgovor. Prav vse družine pa so vselej, ko niso zmogle plačila, imele opravičilo, da so otroci ostajali doma.

In kljub zares izjemno skromnemu življenju, ki že meji na globoko revščino, so se trudili, da bi poravnali sprotne obveznosti. Ni jim uspelo. Tudi kolobarjenje se ni obneslo. Vse tri družine so podnajemnice pri zasebnikih, kjer mesečna zamuda plačila pomeni nemilostno izpraznitev stanovanja. Vse tri družine so se znašle pred nami s prošnjami, da bi zavarovale otroke pred sodbami soseske, da bi jim ohranili streho nad glavo in preprečili še dodaten stres. In v vseh treh družinah je zaposlen po en starš, ki prejema minimalno plačo.

Misli so me ponesle v trenutno aktualno razpravo ukinitve dodatka za delovno aktivnost, ki ga predstavlja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tisti dodatek, ki je bil uveden leta 2012, ko je prav to ministrstvo drastično poseglo po ukinjanju in zmanjševanju socialnih transferjev najšibkejšemu sloju prebivalcev Slovenije. Tedaj so ti dodatki predstavljali razliko do minimalne plače zaposlenim. Leta 2014 so bili na pobudo ministrstva tega deležni še dolgotrajno brezposelni, ki so jih za več kot 20 ur mesečno zaposlovale civilno-družbene organizacije. Se z njimi ukvarjale in jih opremljale s kompetencami, da so zmogli znova na trg delovne sile. Za tiste, ki pa tega niso zmogli, so jim pomagale znova dosegati socialno mrežo, jih utrjevale v lastni vrednosti in jim omogočale, da so omilili svojo revščino in nemoč z dodatkom, ki ni presegal 100 evrov mesečno.

Na ministrstvu pravijo, da ukinitev dodatka na delovno aktivnost predstavlja ukrep, ki spodbuja aktivacijo. Pri tem pa pozabljajo povedati, da je od 10.000 prejemnikov dodatka za delovno aktivnost 5300 že močno zaposlenih za vsaj 70-odstotni delovnik. Dodatka torej ne prejemajo, ker bi bili brezposelni, temveč ker je njihovo plačilo iz dela enostavno prenizko za preživetje. To so starši na minimalnih plačah ali še manj in ljudje, ki so iz različnih razlogov zaposleni za manj kot osem ur. Teh, več kot 5000 je torej že maksimalno aktivnih, in ne gre za lenuhe, kot jih radi označujejo. Tem ljudem predviden ukrep torej zgolj odvzema in ne ponuja nobene alternative.

Nevladne organizacije smo med drugim proti ukinitvi pridobljene pravice tudi zaradi očitkov o zlorabah, ki naj bi se dogajale pri prejemnikih dodatka za delovno aktivnost. Prejemajo ga nezaposlene osebe, če oseba opravlja delo pri prostovoljskih organizacijah. Omenja se, da naj bi se ustanavljala fiktivna društva v te namene. Žal nam ministrstvo ni uspelo navesti nobenega konkretnega primera zlorabe, kar še potrjuje, da pristojni področja niso raziskali, da bi lahko zagotovo trdili, da zlorabe obstajajo. Pa če hipotetično vendarle obstajajo, je nerazumno dejanje s tem argumentom dodatek ukiniti čisto vsem, s tem pa kaznovati poštene in pridne in ljudi, ki jim tak način vključevanja pomeni edino socialno mrežo, sami pa se ob tem počutijo koristni, sredstva pa jim omogočajo vsaj en obisk trgovine s hrano. Nerazumno je, da ni nadzora pristojnih institucij nad takšnimi organizacijami. Veliko je argumentov proti ukinitvi dodatka za delovno aktivnost brez ponujene kakršne koli alternative ljudem, ki so do njega dejansko upravičeni in jim pomeni zgolj osnovno preživetje iz meseca v mesec.

Na sestanku Odbora DZ za družino, socialne zadeve in invalide sem bila prisotna ne zgolj v imenu ZPM Lj. Moste Polje, pač pa tudi CNVOS.

Preden sem se odpravila na sestanek, sem sprejela še mamico, ki je nujno prosila za pomoč. Z možem sta imela svoje podjetje. Postavljala sta sejme, v tujini in doma. V preteklem letu pa jima je zamajala poslovanje plačilna nedisciplina predvsem tujcev. Verjela sta, da bosta premagala težave. In nadaljevala dejavnost. Seveda sta imela tudi podizvajalce, ki so ostali brez poravnave, ker nista zmogla plačila, saj nista prejela tega niti sama. Lastna stiska pa jima je narekovala, da morata vsaj njim poravnati delo in material, in zanje sta se zadolžila.

In hkrati upala, da bosta dolg poravnala iz dolžnih zneskov tujcev do njunega podjetja. Želje se niso uresničile in podjetje je padlo v stečaj. Očka je takoj našel delo, razpoložljiva sredstva tudi plače pa so – če je človek v stečaju, seveda omejena. Mamica še ni našla službe, prihodki pa tudi tej družini ne dopuščajo mirnega spanja. Tudi oni kolobarijo s položnicami. Pogosto do konca meseca nimajo niti za hrano otrokom. Zaradi nerednih plačil najemnine tudi tej družini pretijo z deložacijo. Mamica je obupana. Glasno hlipanje ji komaj omogoča govor. Povedala je, da pred majhnima otrokoma, ki štejeta osem in tri leta, skriva stisko. Vendar ni uspešna. Kar naprej jo sprašujeta, kaj je narobe in kako lahko pomagata, da bo spet vesela in se bo lahko igrala z njima.

Z vsemi družinami dorečemo postopke reševanja in že me čaka pot v naš Večgeneracijski center Skupna točka v Grosuplju. S sekretarko na hitro opraviva pogovor o vzdrževanju prostorov in že sem na poti v državni zbor. Po več kot šestih urah razprave na prvo točko dnevnega reda – Ukinitev dodatka za delovno aktivnost, je bila razprava prekinjena. Vse je potekalo po principu pro et contra.

Veliko poslancev je zares empatično izrazilo poznavanje razmer v družbi, predstavilo predloge za reševanje stisk socialno najšibkejših in razloge, zakaj niso za podporo predlagani rešitve ukinitve dodatka za delovno aktivnost ob ugodnih rezultatih gospodarske rasti in vse večjemu številu revnih, ki naj bi prejemali ta dodatek. Kar nekaj poslancev pa je s svojo razpravo ustvarjalo dvom, da živimo v isti deželi. Ne bom predstavljala vse razprave, ki me je resno zaskrbela in jo je bilo mogoče spremljati preko medijev.

Pozno zvečer sem se vrnila domov. Preden sem sedla znova k računalniku, me je osrečil telefonski pogovor z mojo hčerko. Še vedno sva utrinjali praznovanje družinskega jubileja ter prijateljsko povezovanje sorodnikov, prijateljev in znancev različnih narodnosti, pa enakih vrednot, kjer ni pogojnikov, ni meja, ni nesporazumov, ampak eno samo spoštovanje in ljubezen …

 __________________________________

7. 9. 2019
Megleno jutro že napoveduje jesen, moje misli pa še vedno objemajo otroke naše zadnje počitniške izmene. Njihove življenjske stiske so zaznamovale slehernega izmed nas – spremljevalcev. In slovo, ki smo ga želeli z otroki optimistično uresničiti, je samodejno zajel val čustev, ki so se zaključevali z objemi in potoki solz. Tako njih, kot vseh nas – spremljevalcev.

Misli prekine naša terapevtka in mediatorka. Znašla se je pred resno težavo naše uporabnice. Mediacija med partnerjema kljub želji mamice ni mogoča, ker nasprotna stran želi pogovor zgolj ob prisotnosti tretje osebe. Dogovoriva se za nadaljevanje terapevtskih srečanj, ki jih mamica močno potrebuje.

Na vratih pa na pogovor čakata starša. Mamica trpi za hudo in redko boleznijo. Je tik pred zaključkom doktorata, ki ji ga njeno resno bolezensko stanje preprečuje opraviti. Ni zaposlena. Očka dela za minimalno plačo. Nimata avtomobila. Z otrokom živita v komercialnem podnajemu, ki ga komaj zmoreta. Zaposlitev očeta je oddaljena od kraja bivanja, zato pogosto uro in pol pešači ali pa poskuša do službe priti z avtoštopom, saj za avtobus pogosto zmanjka denarja. Gledam ta mladi par. Iz njiju veje bolečina. Nista brez premoženja, vendar so sorodstveni spori tako nevzdržni, da sta zapustila skupni dom in se z otrokom odselila daleč stran v mir in revščino. In zato nista deležna nobene družbene podpore ali pomoči. Seveda je niti ne pričakujeta. Njuna prošnja je le, da bi mamici pomagali plačati dodatno zavarovanje – da bi sploh zmogla do zdravil, ki so tako zelo nujna za lajšanje njene bolezni. Zelo draga so in družina jih ne zmore kupiti.

Komaj se poslovimo, že je pred menoj mamica z dekletom. Mirno bi ju lahko imenovala deklici, saj njuni suhljati telesi, bledica na obrazih in zaskrbljena pogleda skrivajo njuna realna leta. Povabim ju, da sedeta. Vprašujoča pogleda sta usmerjena vame, oči pa polne solz. Opogumim ju, da ubesedita problem, ki sta ga želeli deliti z nami. Besede pa kar niso prišle na dan. Po nekaj dolgih minutah molka se opogumi mamica. Dekle je bila zlata maturantka. Ko je obiskovala še srednjo šolo, smo ji pomagali z Botrstvom in štipendijo. Dekle želi nadaljevati študij, ki ga ne bo zmogla brez podpore. Družinske razmere so tako drastične, da ji mamica, ob hudo bolnem sinu, zares ne zmore pomagati. Smer študija, ki jo je izbrala, pa terja celodnevno prisotnost na predavanjih. Dogovarjala se je, da bi ob koncih tedna čistila, pa ji je delodajalec povedal, da potrebujejo pomoč ves čas in ne le ob koncih tedna. Vse počitnice je delala, da je prispevala v družinski proračun.

Sedaj bi potrebovala delo za svoje preživetje. Njuna prošnja, da bi podprli dekle tudi v času študija, mi je segla v dušo. Tedaj me je močno preplavila hvaležnost Fundaciji Iskrice – podjetja Iskra, ki številnim mladim brez priložnosti v Verigi dobrih ljudi nudi tako zelo potrebno finančno podporo. Le tako zmorejo uresničiti zadane izobraževalne cilje. In v teh dneh je pred nami novih več deset prošenj pridnih, prizadevnih in izjemno nadarjenih ter uspešnih mladih. Družinske razmere jim ne omogočajo nadaljevanja izobraževanja v želeni smeri. Mnogokrat razmišljam, kako krivično je, da tem mladim ljudem, ki jim življenje ni prizanašalo, ni omogočeno, da zaključijo svoje sanje. Da nadaljujejo svojo pridnost in dosežejo želeno izobrazbo. Sredi poti do uspeha jih dobesedno ustavljajo finančna šibkost družine, nezmožnost dela in zaslužka ob študiju, pa še neurejene družinske razmere.

Pogosto s sodelavci iščemo načine, da jim zares učinkovito pomagamo. Iščemo sredstva, nudimo jim vso podporo (pogosto tudi učno pomoč), kajti ti mladi ljudje bodo tako kot mnogi doslej vračali tej družbi. Vračali mnogo več, kot prejemajo. Le če bomo znali ta njihov trud, ko zaključijo izobraževanje, kot družba tudi nagraditi in ne dopustiti, da delo in zaslužek iščejo zunaj naše domovine. Veliko, zares veliko je mladih, ki smo jim pomagali na poti do izobrazbe. Kakšne trpke zgodbe smo skupaj premagovali. Danes so uspešni, prizadevni sočutni in pravični ljudje, ki z vsem svojim znanjem ustvarjajo ne le svojo lepo družinsko zgodbo, pač pa se vračajo v naše programe kot pomoč vsem tistim, ki jim tako kot njim življenje ni bilo naklonjeno. Zares sem ponosna nanje.

Popoldanski sestanek z mladim članom gibanja za podnebno pravičnost nama je s sekretarko preusmeril misli na izjemno potrebo po ukrepanju. Pogovorili smo se o sodelovanju, o aktivnostih, ki jih zmoremo skupaj. O spoštljivejšem odnosu do narave, ozaveščanju otrok in mladih, pa tudi staršev naših številnih programov in projektov, ki jih s sodelavci in prostovoljci ZPM Ljubljana Moste-Polje tako srčno in goreče uresničujemo. Potrudili se bomo za še večje ozaveščanje o potrebi po spremembah našega obnašanja in nujno potrebnem ohranjanju narave našim potomcem. Če ne bomo ukrepali na mikro ravneh, tudi globalno ne bomo uspešni. Mladenič se je opogumljen in zadovoljen poslovil, sama pa sem nujno morala na pot v počitniški dom Vila Šumica v Kranjsko Goro, kjer smo tudi pravkar zaključili počitniške aktivnosti. Te so številnim otrokom in mladim Slovenije ob zares bogatem počitniškem programu podarjale znanje tujih jezikov. Temu programu mirno rečemo zgodba o uspehu. Počitniški dom pa je potreben temeljitega vzdrževanja, zato se pogovorimo o tem, kaj je treba storiti, kdaj, s kom in kako.

Na poti tja in nazaj sem imela ves čas telefonske klice. Uporabnikov, ki so želeli osebni pogovor. Pa reševanje številnih drugih problemov, med njimi tudi predlog nove zakonodaje, ki bi ukinil dodatek za delovno aktivnost in finančno prizadel številne družine, otroke in posameznike.

V teh prvih septembrskih dneh čutim zares veliko utrujenost. Poletje je navrglo brezštevilne obveznosti – ogromno težav uporabnikov, poti do njih in vsega, kar smo v teh poletnih mesecih uresničevali in reševali. Prav vsak dan je bilo v počitniških dejavnostih, ki smo jih skrbno pripravili in izvedli, nekaj sto otrok in mladih. In ni bilo dneva brez obiskov prosilcev za pomoč in številnih klicev z goro elektronskih sporočil.

In utrujenost je izražala tudi moja vožnja nazaj domov. Kar nekajkrat sem nehote pozornost usmerila v razmišljanje in ne v promet, ampak konec dober, vse dobro.

__________________________________

1. 9. 2019
Jutra ob morju v Zambratiji so zares posebna. Pogled na počitniški dom – kjer otroci v varnem okolju in ljubečih spremljevalcih lahko sanjajo najlepše sanje, tudi v tej zadnji počitniški izmeni omogoča prav to. Nepredstavljivo lepa doživetja, ki jih naši kolonisti lahko delijo z vrstniki in roditelji, ko se vrnejo z letovanja. Posteljice so vse zasedene. Otrok, ki bi zmogli mirno spanje, pa ni prav veliko.

Tudi tokrat jih imamo zares veliko, ki doživljajo počitnice prvič v svojih življenjih. Otrok, ki v morje gledajo z navdušenjem, stik z vodo pa jim ne dopušča, da bi se zmogli sprostiti in se ob strokovnem vodenju prepustiti učenju plovnosti. Pogosto poslušam, da pri 16 letih zares ne more biti nikogar, ki počitnic ob morju ali drugod ne bi doživel. Pa jih imamo. Prvič na počitnicah. Prvič doživljajo stik z morjem – in plavanje je zanje pojem strahu pred vodo.

Jutranji sestanek z vzgojitelji, animatorji, spremljevalci otrok, med katerimi so zdravnik, strokovnjaki in prostovoljci, je namenjen počutju otrok. Tudi občutju spremljevalcev. Njihovim doživljanjem in spoznavanjem slehernega otroka. In izdelavi dnevnega programa, ki – čeprav je sestavljen že v Ljubljani, ga prilagajamo potrebam otrok, ki jih vodimo.

Neizbežni so pogovori o stiskah otrok. O njihovih globokih ranah, ki jih skozi strategije preživetja v zanje neprijaznih okolij razvijejo. O njihovem izražanju in skrbi za starše, sorojence … O tem, da se preprosto ne upajo sprostiti in čutijo krivdo, ker jim je tu lepo. Ker so varni, ker smo z njimi vsi, ki nam je zanje mar.  Čisto čisto vsak otrok ima svojo zgodbo. O marsikateri bom gotovo pisala – z distance časa. Tokrat ne zmorem, ker so tukaj in zdaj in sem sleherni dan v njihovih enodejankah življenja.

Več kot sto otrok v eni izmeni prvič doživlja objeme. Kot grozdki se stiskajo k nam in iščejo toplino, ki jo prejemajo tudi z objemi. Velike očke majhnih glavic iz dneva v dan bolj pogumno sprejemajo danosti, ki jim jih nudimo. Športne igre, različne delavnice in dejavnosti, zabavo, plavanje, supanje, vožnje s kanujem in  Aladinovo blazino, supi, skoki v vodo, pa minuta do zmage, zmenkarije, nočni sprehodi, joga, ples … Mnogo je vsega, s čimer otroke povezujemo, jim krepimo socialne veščine, odkrivamo in razvijamo talente, krepimo motoriko in seveda odvajamo od mobilnikov. Nimajo jih vsi. Več kot polovica jih nima. Pa tudi tisti, ki jih imajo, jih imajo zgolj za klice domov – saj je letovanje z nami možnost neposrednega stika otrok z vrstniki iz vse Slovenije. Je izmenjava izkušenj in mnenj, povezovanja v nova prijateljstva, tudi prve male ljubezni. Pa silno pomembna vzgoja za samostojnost in vrednot, kot so spoštovanje, zdravje, znanje, prijateljstvo, solidarnost, sodelovanje. Z eno besedo odgovornost. Vse to predstavlja le kamenček v mozaiku prizadevanj za zdrav razvoj naših otrok.

Kako lepi so občutki, ko ta mlada bitja v varnem okolju želijo pogovor, ne le z vrstniki. Želijo se pogovarjati z nami. Mi smo vsak trenutek pripravljeni na to. Zaupajo nam. Ker nihče od nas ne hlini – ampak živi zanje in z njimi. Ves čas letovanja. Med otroki jih je nekaj, ki so plačljivi ali pa so letovanje zaslužili z vidnimi rezultati na različnih področjih. In danes mi je dekle v solzah dejalo, da se ob spoznavanju vrstnic in njihovih težkih zgodbah zaveda, kako lepo otroštvo ji zagotavlja njena družina. Povedala je, da čuti veliko hvaležnost, da živi v okolju, ki jo je oblikovala v uspešno, zdravo in samozavestno trinajstletnico.

Na obali se pripravljamo tudi na večerne zmenkarije – in pogled se ustavi na dečku, ki potrebuje spremljevalko zase. Strokovno osebo, ki razume in zmore spremljati tega fantka – z velikimi zaostanki v razvoju in prirojenimi okvarami. Ki so mu do tega letovanja preprečevale, da bi ga kdorkoli kadarkoli povabil na kratek izlet, ogled, kaj šele letovanje. Ko je mamica prosila za vključitev, ker je deček več kot dva meseca šolskih počitnic sam doma, brez enega samega prijatelja ali sošolca, in mu mamica ni zmogla omogočiti niti kratkega izleta, smo ga takoj povabili z nami. Mamica nas je opozarjala na njegove probleme in strah jo je bilo, ali bomo zmogli. Deček pa se v morju – res da z rokavčki, ker ima lokomotorne težave, ves čas smeji in uživa. Obkrožen s prijatelji, ki mu izražajo veliko naklonjenost, in je preprosto srečen. Veseli smo spričo tega, da deček ni imel niti enega napada, pa tudi ne izpada, na katere nas je opozarjala mamica. In v grlu me stiska – ko opazujem mladostnika, ki je s svojimi skoraj sedemnajstimi leti prvič doživel ne le morje, ampak tudi prvi teden počitnic.  Počasi stopa v globino morja – ni ploven in ga je sram učenja – je dejal, ko smo ga diskretno želeli naučiti plavati. Hkrati pa je ves čas nemiren. Ko smo ga pobarali, zakaj ta nemir, ko vidimo, da tako zelo uživa v dejavnostih – je odgovoril, da mu je hudo – ker se ima on fajn, doma pa bi ga potrebovali za delo na polju …

Jedilnica je velika, znotraj nje obeduje več kot sto otrok, ostali pa zunaj nje. V času obrokov je slišati zgolj pesem pribora – saj otroci tako zelo hitijo prazniti krožnike, da gredo lahko po “repete”. Zdravnik, ki je z nami, je presunjen, kajti kot je dejal, do zdaj še ni doživel toliko otrok, ki bi bruhali od prenajedanja, ker imajo na voljo zares vsebinsko in količinsko polne obroke, kar očitno doma nimajo.

Ko pišem ta dnevnik, pišem tudi na našo ZPM Ljubljana Moste – Polje, da sodelavci pripeljejo še dodatna oblačila in obutev. Nekateri otroci so prispeli le z eno majčko, z uničenimi kopalkami ali brez njih, poškodovano ali uničeno obutvijo, da o manjkajočih higienskih pripomočkih ne izgubljam besed. Polno vozilo oblačil, obutve, higienskih pripomočkov in drugih dobrin sem pripeljala s seboj, pa še zdaleč ni dovolj. Preperele kopalke so že prvi dan letovanja fantom preprečile kopanje, saj so ob stiku z vodo razpadle. Ko vzgojitelja majhnim dečkom komaj dopovedujeta, da se kopa le v kopalkah in ne v spodnjicah pod kopalkami, otroci ne razumejo. Razložimo jim, da so za v vodo dovolj le kopalke, medtem ko je treba pod drugimi oblačili imeti spodnje perilo. Pa tudi navidezna navezanost na majčko – ki je deček ni pustil v pranje ali menjavo – ker ima samo to, pa se boji, da bi jo izgubili, ni bila edina. Kot tudi ne kopalke deklice, za katere je trdila, da jih ima s seboj, pa jih ni našla med garderobo – in je neutolažljivo jokala, da bo doma tepena, ker si jih je mamica izposodila … Ganljivih prizorov je zares veliko …

Na večernih zmenkarijah spremljam zadovoljstvo in navdušenje otrok nad prireditvijo, na kateri zares dejavno sodelujejo prav vsi otroci. Vesela, hvaležna in zadovoljna sem, da sem ob njih in z njimi. Kot tudi s srčnimi, odgovornimi in ljubečimi vzgojitelji, zdravnikom, spremljevalci otrok in osebjem počitniškega doma Zambratija. In tako zelo hvaležna junaku Mihi Deželaku z ekipo Radia 1, Valu 202 in posamičnim donatorjem, ki so s sredstvi in materialnimi donacijami omogočili velikemu številu otrok brez priložnosti z vseh koncev Slovenije ta lepa doživetja, ki jih opremljajo s pravimi izkušnjami in sporočili enakosti in enakovrednosti, in da obstaja tudi zanje tista prava druga pot. Za katero se je vredno truditi …

__________________________________

25. 8. 2019
To jutro nikakor ne morem preusmeriti misli iz družine, ki ji je upnik prodal dom. V njem sta starša nudila varno zavetje petim otrokom. Družini, ki smo jo spoznali v najhujši stiski pred približno petimi leti.

Očka je bil obrtnik, njegova kovinarska dejavnost je bila široka in uspešna in je nudila varnost več generacijam pred njim. Naročila, ki so deževala, so ob trdem delu terjala tudi posodobitev proizvodnje. Ki jo je očka, tudi s pomočjo mamice, uresničeval do zadnjih podrobnosti. Za nove naprave in stroje in povečanje proizvodnega dela objekta sta se starša zadolžila. Preračunala sta, da bosta ob obstoječi proizvodnji, kaj šele razširjeni, dolgove z lahkoto vračala.

Pa se je zgodilo, da največji naročnik ni poravnal skoraj leto dni dobavljenega blaga, pa tudi ne storitev, ki so bile opravljene. Dolžno podjetje je šlo v stečaj brez kakršnekoli stečajne mase. In tako je družina ostala brez zneska, ki je presegal več kot trikratnik lastnega zakreditiranja. Družinska obrt – ki sta jo oba starša tako zelo uspešno širila – je počasi in vztrajno ugašala. Trud, ki sta ga vlagala v reševanje stanja, pa ni dosegal želenega učinka. Nista zmogla zagotavljati likvidnosti obrtnega podjetja, nista zmogla rednega plačevanja kreditnih obveznosti. Življenje družine se je nadaljevalo zgolj iz rok v usta. Pa še ta so pogosto ostala lačna – ne le staršev, tudi otrok. Da bi zgolj preživeli, so ob trdem delu prodali vse, kar je bilo mogoče, da so lahko poplačevali le najnujnejše obveznosti. Biti dolžan državi, pa je pomenilo, da so se nad družino zgrnili oblaki izvršb in rubežev. Cela družina je ostala tudi brez zdravstvenega zavarovanja, z bolnim otrokom. In medtem je zbolela še mamica, ki ni imela sredstev, da bi obiskala zdravnika. Otroci so v šoli in na vasi postali tarče posmeha in šikaniranj, krog družinskih prijateljev je preprosto usahnil.

In tedaj je mamica zbrala zadnje moči in pogum odprla vrata naše ZPM Ljubljana Moste – Polje. Seveda smo jim takoj  pomagali – najprej z zdravstvenim zavarovanjem. Kajti ob vseh boleznih – ki  so hudo pestile družino, je zaostanek v razvoju doživljal najmlajši otrok s prirojenimi razvojnimi težavami. Poravnali smo jim najnujnejše dolgove – da so znova imeli priklop elektrike in ostalo, hkrati pa otroke  vključili v Botrstvo in dejavnosti, da so bili enakovrednejši vrstnikom.

Očka je prenehal z obrtjo. Nikakor pa ne z delom. In je garal vse dni in tudi ponoči, da je zaslužil za poravnavo obveznosti do kreditodajalca. Nikoli pa ni prenehal sanjati, da bo nadaljeval obrt, ki je dajala varen kruh že njegovemu pradedku, dedku in očetu in bi zagotovo tudi njim, če bi mu kupec poravnal račune. Oba z ženo sta verjela, da bodo nadaljevali s proizvodnjo tudi njuni otroci, saj so bili pridni in zavzeti za nadaljevanje družinske obrti.

Ko je najmlajši otrok prestopil šolski prag, pa je tudi mamica odšla s trebuhom za kruhom, na delo v tujino. Je izobražena in zaslužek je bil najmanj trikratnik v primerjavi z enakim delom v domovini. Vsak zaslužen cent je vložila v dolg, ki sta se ga zavezala odplačati. Po letu dni dela v tujini pa je družina prejela obvestilo, da je za stanovanjsko hišo s proizvodnim objektom razpisana dražba. Mama se je vrnila, da bi preverila, kako je mogoče, da je upnik, s katerim je bil dogovorjen reprogram kredita – brez obvestila odstopil od pogodbe in prodaja njihov trud. Ko je uvidela, da praktično nima nobene druge možnosti kot odkupiti svojo lastnino, je obupana odnehala. Vedela je, da takega zneska ni mogoče zbrati, pa tudi kreditno družina ni bila sposobna. Skupaj z možem sta upala, da ne bo kupca za tako visoko realno ceno premoženja. In ga res ni bilo. Ponudili smo jim tudi pravno pomoč in se trudili, da bi bil dosežen sporazum obročnega odplačevanja. Dogovora ni bilo več mogoče skleniti in na drugi dražbi je bilo celotno premoženje prodano za manj kot polovično vrednost stanovanjske hiše in proizvodnega objekta. In tokrat je pred nami mamica – popolnoma otopela tiho vprašala – kam naj gremo, ostali smo na cesti …

Koliko zgodb podobnih vsebin smo reševali v zadnjih desetih letih. Zgodb, ki so terjale življenja staršev. Ne morem, zares ne morem ostati mirna spričo krivic, ki jih doživljajo pošteni, delovni ljudje. Krivic, ki jih v svojih dušicah nosijo otroci in mladi, ki ne zmorejo v tiste sanje, ki so jim bile omogočene, ko so še varno živeli v družini uspešnih staršev. Danes pa ali jih ni več ali pa so utrujeni in bolni ali obnemogli v bitki za svojo resnico in premoženje.

Iz razmišljanja me predrami klic mladega očeta, ki ponavlja, da nujno potrebuje pomoč. Poslušam ga. Na pol v joku, na pol kričeče ves čas ponavlja, da se mu godi krivica, da je zanj vsega preveč. Da sploh ne zmore teže bremen, da je vsega konec. Da so mu svetovali pogovor z nami in ga potrebuje takoj. Objame me tesnoba in gospoda tudi takoj povabim na pogovor. Pove, da ima do Proletarske ceste v Ljubljani dobri de uri vožnje. Ponudim pogovor v kraju, kjer prebiva. Kjerkoli ali pri njih doma, na delu, samo da tak ves iz sebe in razburjen ne gre na pot. Ne želi, da bi se v njegovem kraju izvedelo, kaj se z njimi dogaja. Zato dogovoriva srečanje na našem sedežu kadarkoli danes, ko mu uspe pripotovati.

Medtem me na mizi pričaka grozilno pismo. Angažiranje in pomoč najranljivejši populacije naše družbe, tako zelo odrinjeni na rob v celostnem projektu Veriga dobrih ljudi, Botrstvo in drugih, seveda sproža različne reakcije. Tam, kjer kljub vsem podpornim oblikam in prizadevanjem za ureditev stanja, ni nobenega napredka ali pa, kjer se porajajo dvomi o resničnosti prikazanih podatkov ali prikrivanju dejanskega stanja, finančno ne pomagamo. Ker pomoč nudimo celostno in si zares prizadevamo za spremembe v družinah na bolje, kar pomeni, da morajo biti dejavni tudi starši in prosilci za pomoč, pogosto preverjamo stanje. Tako zelo pogosto rešujemo tudi zgodbe ljudi in situacije, katerih reševanje ni v naši pristojnosti, temveč bi moralo biti v pristojnosti države – ki ni odzivna. Odziv tistih, ki jim pomoči zavoljo opisanih dejstev ne moremo nuditi, pa je nepredstavljivo žaljiv. Ne le do našega dela, pač pa prav do vseh nas,  ki se trudimo za enake možnosti otrok, mladih in družin Slovenije. Žalosti me.

Še bolj pa me prizadene pravkar slišana informacija o hudo poslabšanem stanju mamice, ki se več let bori z onkološko boleznijo. Zdravniki so ji odkrito povedali, da izgublja boj. V mislih jo objemam in zagotavljam, da bomo njej in njenim otrokom stali ob strani, dokler bo to potrebno.

V tem dnevu so prav vse težke zgodbe lokalizirane na Dolenjsko in Notranjsko regijo. Zelo zahtevni so tudi pogovori s strokovnimi delavci o stiskah družin današnjega dne. Jutri moramo nujno znova na teren.

Pozno popoldne se sestanem s spremljevalci zadnje izmene otrok v Zambratiji, ki jo bom vodila. Kako lepo je znova srečati te lepe, odprte, iskrive mlade ljudi, ki polni srčnosti, znanja, talentov in pripravljenosti čakajo še na zadnja navodila ter sezname otrok po skupinah, ki nam bodo zaupani v tej zares ljubezni polne zadnje počitniške izmene otrok. Preučujemo njihove posebnosti, sestavljamo dnevne  dejavnosti zanje, razdelimo si še mnoge druge naloge in načrtujemo vsako podrobnost, da se bodo otroci z nami zares počutili varni, sprejeti, ljubljeni in spodbujani. Ko vse postorimo, je skoraj že mrak, meni pa v mislih odzvanja slogan, ki ga živijo ti naši mladi sodelavci in prostovoljci: “Samo srečen vzgojitelj je dober vzgojitelj …

Na poti domov se spomnim, da očka v hudi stiski, ki je klical zjutraj za pogovor – ni prispel. Strah me je zanj…..

__________________________________

18. 8. 2019
Jutranji pozdrav črne veveričke, ki je nepremično sedela v travi in usmerjala svoje črne očke enkrat proti meni, enkrat proti kosmatincu, mi je skozi misli pognal bojazen, da je revčka poškodovana, da se ne premakne. Postojim, z menoj kuža in se gledamo nekaj minut, potem pa zbeži na drevo.

Na pisalni mizi v pisarni me pričakajo listki s telefonskimi številkami. Včeraj sem bila dosegljiva res zgolj na mobilnem telefonu, saj sem imela obveznosti zunaj pisarne. Že prvi klic dekleta, ki mu je umrla mamica in je ubežala pred nasilnim očimom, ki ni bil strpen niti do mamice, me je izločila iz časa in prostora. Tragična zgodba, ki jo je dekle v dobri uri pogovora izlilo po telefonu, je v meni zbudila občutja, da bi jo takoj objela in ji ponudila svoj dom. Dokončuje srednjo šolo. Nujno potrebuje pomoč, saj je ostala čisto brez vseh sredstev preživljanja. Ostala je tudi brez primernega sorodstva, ki bi jo lahko podprlo. Trenutno ji dom prijazno in srčno nudi sošolkina mamica. Znotraj duše sem ji na daljavo močno hvaležna.

Ta dan je z družinami tudi naš terapevt. Pogovoriva se o stanju dekleta, ki ji bo nudil tudi terapevtsko podporo. Zavoljo vsega, kar se ji je dogajalo na tej mladi življenjski poti, nujno potrebuje terapije, da lahko napreduje v življenju. Potrebuje pa še mnogo več, od oblačil do šolskih potrebščin, pa seveda tudi plačilo dijaškega doma, da bo lahko zaključila izobraževanje.

Za vsakim klicem, ki ga danes vračam, je zgodba, ki terja takojšnje in marsikatera tudi ekipno reševanje. Toliko težkih usod se je skoncentriralo na ta konec tedna. S sodelavko pa morava opraviti še nujni obisk družine, za katerega smo prejeli zares nenavaden anonimni klic.

Ko prispeva, na vhodu v stanovanjski blok ne opaziva priimka družine. Prepešačiva nekaj nadstropij, ko naju na hodniku že pričakajo kuštrave otroške glavice. V tako zelo utesnjenem stanovanju oblačila in igrače otrok pospravlja mamica. Presenetile smo jih z obiskom. Stanovanjce je majhno, saj so v sobici ob pogradu vzmetnice kar na tleh. Ni prostora za še dve posteljici. Pa tudi za garderobno omaro ne. Oblačilca so zato zložena na prostem, v kotu. Kuhinja pa ne dopušča umestitve večje mizice, ki bi jo štiričlanska družina mame samohranilke nujno potrebovala. V toaletne prostore iz miniatrunega hodnika vstopijo le, če preplezajo kopico čeveljcev in nizko lestev, na kateri so postavljeni. Zares gre za tako majhno in utesnjeno stanovanjce, ki bi dopuščalo deloma dostojno življenje le samski osebi. Mamica je neozdravljivo bolna, ob njej tudi otrok, ki se je pravkar vrnil z bolnišnične oskrbe, kjer je imel zahtevno operacijo. Tudi ostala dva otroka imata več zdravstvenih težav. Družino spremljamo že skoraj leto dni.  Mamica se aktivno vključuje v oblike podpore in pomoči in tudi sama dejavno rešuje vsakodnevne tegobe, ki jih povzroča njena in bolezen otrok. Trenutno stanje družine ni dobro. Je pa veliko bolje od začetnega, saj smo v družino vstopili zaradi nasilja očeta in partnerja, mamičina bolezen pa je bila silovito napredujoča in ji je ogrožala življenje. Izgubili so tudi streho nad glavo in  mamica se je z otroki vselila v Varno hišo.

S sodelavko ne moreva verjeti, ko mamica pripoveduje, da kar zmore preživeti v tako utesnjenem stanovanju, ki ji nudi vsaj mir. Skrbi jo le, ker zavoljo zapoznele odločbe ni prejela pričakovanega finančnega priliva in so ostali povsem brez hrane in sredstev za plačila obveznosti. Skrbi pa jo tudi za zdravje večjega otroka, osnovnošolca. Ta potrebuje šolske potrebščine, ki jih mama ne zmore nabaviti. Radosti jo bližajoča vselitev v večje stanovanje, ki bo čez dober mesec. Pogovorimo se o tem, kako ji bomo dodatno pomagali in kaj bo ob vsem storila tudi sama za obvladovanje stanja. Dogovorimo se še za vključitev otrok v dejavnosti in jo takoj oskrbimo s hrano in ostalimi dobrinami.

Ko se pozno popoldne vrneva nazaj na Proletarsko, je pred nama težka zgodba do pred kratkim srečne družine, ki je živela dostojno življenje. Oba starša sta bila zaposlena in prejemala kar lepo plačo. V družini sta dva otroka. Družinska dinamika je bila spoštljiva, ljubeča  in izjemno dobra. Ko se je družina pred mesecem vrnila z dopusta na morju, pa se je njihovo življenje obrnilo na glavo. Prvi podopustniški dan je očka doživel srčni zastoj. Ker so mlada družina, sta se starša, ko sta se odločala za otroke, zadolžila za nakup stanovanja. Zmogla sta poravnavati življenjske stroške in stanovanjski kredit. Ob tragediji so dolgovi padli na mamico, ki jih ne zmore sama odplačevati. Ob tem znova pomislim, kako tragični dogodek v trenutku zamaje temelje preživetja in za kratek časa tudi smisel življenja. Takšne izgube so tako hude, ne le zaradi finančnih razlogov, ampak tudi zaradi izgube varnosti in življenjske stabilnosti. Družina se mora naenkrat soočati z življenjskimi, birokratskimi in drugimi zadevami, zato prepogosto pride do tega, da ne zmorejo niti predelati tragedije in odžalovati. Kako zelo pomembno je, da jih takrat ujamemo in jim pomagamo, da se znova dvignejo in zmorejo naprej – drugače kot dotlej. Ampak naprej!

Vsakič, ko imam pred seboj starša, ki je izgubil partnerja, me prevzame notranja bolečina slovesa. In tokrat me znova preseneti moralna moč mamice. Tako zelo odločena je, da bo živela ljubezen, ki sta jo gojila z možem, tudi v prihodnje. Tako zelo prepričljiva je v tem, da bo otrokoma nadomeščala tudi očeta. Po vsem slišanem sem prav pomirjena in si hkrati želim, da bi čim več družin živelo odnos, kot sta ga ustvarjala pokojni očka in mamica, ki je pred nami. Dogovorimo se za več oblik takojšnje pomoči, med katerimi je prva pravna pomoč. Sodelavka bo poskušala urediti dogovor z banko, da bo strnila kreditne obveznosti in jih podaljšala do višine obroka, ki ga bo mamica zmogla.

Potapljam se v nove zgodbe, ki potrebujejo obisk in ogled. Veliko jih je. Močno dvomim, da bomo poti do njih zmogli še v času počitnic, saj so pred menoj in nami še priprave na letovanje v Zambratiji, Debelem rtiču, pa potovanje mladostnikov v Pariz. In prav o tem se pogovarjava tudi s pedagoško vodjo. O čudovitem programu, ki ga bodo doživeli naši mladostniki, in tako zelo sem vesela, da je med njimi kar nekaj tistih, ki bodo mejo Slovenije prepotovali prvič. Saj doslej niso zmogli niti na počitnice v domačem okolju, tokrat pa sta jim srčni Deželak Junak z ekipo Radia 1 in poslušalci Vala 202 tudi srčnega podpornika programa Botrstvo omogočila, da bodo svoja mlada življenja, ki so jih prikrajševala za vse danosti, ki so jih njihovi vrstniki zmogli, obogatili s potovanjem v Pariz. Z druženji z vrstniki, z ogledi kulturnih, naravnih in drugih znamenitosti, spoznavanjem kraja in jezika v projektu Mladi in Evropa. Zares sem ponosna, da sem ta projekt pred 12 leti postavila v čas in prostor in je že več sto mladim omogočil čudovit pogled v svet. Kamor so nekateri od njih odšli obogatiti svoja znanja, nekateri pa so po uspešni izobrazbi svojo karierno pot nadaljevali v tujini.

__________________________________

11. 8. 2019
Rana ura, zlata ura so dejali naši predniki. Rek, ki velja še danes in bo zagotovo tudi v prihodnje. To jutro pomislim nanj zato, ker mimo naju s kosmatincem teče zares veliko rekreativcev. Mladi, srednjih let, mojih let in še starejši. Umakneva se jim s poti.

Po jutranji rutini – med vožnjo na našo Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste -Polje, opravim kar nekaj neodgovorjenih klicev. V teh dneh starši neprestano kličejo in prihajajo ter prosijo za pomoč pri nakupu šolskih potrebščin, učbenikov in opreme.  Naše izkušnje kažejo, da je vsako leto več prosilcev staršev srednješolcev, ki ob učbenikih potrebujejo še drugo opremo, za strokovne šole. Večkrat smo že dali pobudo skozi program Botrstvo, da bi srednješolcem morali omogočiti tudi subvencijo za nakup opreme, ki je obvezna.

Ne bom pozabila Maje, ki je v pomanjkanju vsega živela pri mamici, ki ni skrbela zanjo, tako kot bi deklica potrebovala. Ko si je mama našla stalnega partnerja, se je Maji povsem odrekla. Maja je imela še babico in jo sama prosila, ali lahko živi pri njej, čeprav je domovala daleč stran. Babica se je deklice zelo razveselila. Še toliko bolj, ker je bila bolna in je potrebovala nekoga ob sebi. Tako je Maja komaj pri šestih letih začela skrbeti za babico. Ampak bila je sprejeta in babica jo je imela rada. Z najnižjo pokojnino in našim botrstvom sta živeli skromno, kot se je le dalo. Maja je bila odlična učenka in njene sanje ob zaključku osnovne šole so bile srednja zdravstvena šola, na katero je bila tudi sprejeta. A se je zataknilo že pri prevozu od šole do doma, saj sta živeli dobro uro stran od Ljubljane. Drugi zalogaj, ki ga nista zmogli, pa je bil nakup opreme. Sram ju je bilo prositi zanjo, zato je Maja sklenila, da se prepiše na šolo blizu njunega doma. In to ni bila srednja zdravstvena šola. Čeprav je bila deklica vključena v naše programe, je tedanjo stisko prikrila. Zanjo smo izvedeli povsem naključno, ko je že zares uspešno zaključevala tretji letnik druge strokovne šole. Povezali smo se z direktorico srednje zdravstvene šole, ki je bila dekle takoj pripravljena sprejeti. Maji je tako uspelo zaključiti želeno šolo. Vsi otroci pa nimajo te sreče. Marsikatera zgodba ostane neizrečena, marsikatera stiska ostane celo nam prikrita in otroci tako ostajajo brez priložnosti za uresničitev svojih želja.

Takrat smo se odločili, da je treba podpreti dijake iz socialno ogroženih družin ter jim omogočiti bivanje v dijaških domovih tako, da lahko nadaljujejo šolanje v želeni smeri. Ko se izobrazijo, pridobijo boljše možnosti za delo in življenje, kot so ga imeli dotlej. Spoznajo pa tudi svet z druge perspektive. Vsak otrok in mladostnik v obdobju odraščanja potrebuje nekoga, ki ga vodi in usmerja skozi najstniško obdobje. Otroci, ki tega doma ne prejmejo, ker jim starši iz različnih razlogov tega niso zmožni nuditi, to oporo lahko prejmejo tudi v dijaških domovih. In to zelo cenijo. Tudi dejstvo, da nekdo verjame v njihove uspehe in njihovo moč, da zmorejo prekiniti družinsko zgodbo pomanjkanja in pisati novo, svojo, ki je lahko lepša, boljša, uspešnejša in srečnejša. In to jih opremlja z upanjem na tisto drugačno prihodnost, za katero se trudijo. Zato sem zares hvaležna vsem, ki ali s štipendiranjem ali podpiranjem dijaškega sklada, botrstvom ali kako drugače pomagate mladim z vseh koncev Slovenije. Tako zelo se trudimo, da bi mladi, ki imajo potencial, so pridni in želijo uresničiti svoje sanje in cilje, to tudi dosegli. Ta želja gori v meni že desetletja …

S sodelavko se tudi danes odpraviva na teren, tokrat v Pomurje. Od tam dobimo res veliko vlog za pomoč družinam. In tam imamo že nekaj mesecev tudi poslovno enoto naše ZPM Ljubljana Moste – Polje – skozi Verigo dobrih ljudi, ki smo jo približali ljudem v stiski.  Kljub gostemu prometu na štajerski avtocesti se s sodelavko zaklepetava in čas hitro mineva. Imava naslov družine, kraj pa tudi s pomočjo sledilca težko najdeva. In ko sva pred razpadajočo hišo, na glas upava, da v njej nihče ne biva. Upanje ne postane resnica, kajti v tej podrtiji je bivališče družine štirih nepreskrbljenih otrok. Razpadajoča opeka, za silo nastavljena okna, iz odpadnih desk zbit vhod v hišo …. Nepredstavljivo. Zares nepredstavljivo in srhljivo.

Previdno se približava. Z improviziranega vhoda kuka otroška glavica. Pozdravi naju in kliče drugega otroka. Obe deklici prideta na dvorišče in pobarata, po kaj sva prišli. Predstaviva se, vprašava za njuna imena in pogovor poteka o njunem preživljanju počitnic. Povesta, da pazita bratca dvojčka, mamica pa je očka peljala k zdravniku. Povesta, da sta doma in se igrata s kužkoma in mamici pomagata pri skrbi za bratca. Nista še bili na morju, pravzaprav nista bili nikjer. Povesta, da se igrata samo druga z drugo in ne z drugimi otroki iz vase. Bi si želeli, pa se ne smeta. Povesta, da jih starši drugih otrok ne pustijo k njim, pa tudi njima ne pustijo, da bi se igrali pri sošolcih iz vasi – na njihovih domovih.  Zato sta žalostni, ker bi radi prijateljevali, saj so sošolci in skupaj hodijo v šolo.

Medtem prispeta starša. Mlada sta. Očka suh, bled, udrtih oči. Že videz izraža, da gre za bolnega človeka. Mama je zgovorna in odprta. Nista presenečena, čeprav sva prišli nenapovedani. Razveselita se hrane in vsega, kar sva pripeljali otrokom in družini. Hitro naju povabita na ogled razpadajočega objekta, ki zares ne more biti dom, saj ne nudi niti najmanjše varnosti niti staršema, kaj šele otrokom. Temni prostori, vlaga, ki močno zaudarja in se vpija v oblačila … Plesen, po stropovih kapljice, po tleh plastika prekriva blato … Natlačeno pohištvo, oblačila pa zunaj njega, saj so tudi omare znotraj mokre … Zares ni ustreznih besed predstavitve bivalnih razmer. Pomislim, da bi morali takoj, ampak res takoj družino preseliti iz te vlažne, zatohle, razpadajoče hiše. Očka pove, da je najhuje, ko dežuje, saj sploh ne more ustrezno zaščititi strehe, da ne bi teklo skoznjo. Ob dežju zunaj dežuje v vseh sobah. Dež teče skozi stropove tudi na otroke. In najhuje je, da je tudi eden od dvojčkov zbolel za enako boleznijo kot očka in potrebuje 24-urno nego in pomoč, saj se je že zgodilo, da so ga komaj rešili. Očka je bil do pred pol leta močno dejaven. Zaposlen v gradbeništvu kot mizar. Pa je nenadoma hudo zbolel in je nezmožen za delo, saj ima takšne težave, ki ogrožajo njegovo življenje ob že manjših naporih. Zato so ga zaradi bolezni odpustili. Mamica pa je izgubila začasno zaposlitev, ko je tretjič zanosila. Tako se je v nekaj mesecih sesulo družinsko življenje. In plani po obnovi  in ureditvi te razpadajoče družinske hiše, ki je bila varen dom maminim prednikom, njim pa predstavlja resno grožnjo preživetja. Čeprav so v zares hudi stiski, niso sami prosili za pomoč, na nas jih je urgentno usmerila strokovna služba.

S staršema se dogovorimo za oblike podpore in pomoči, ki jih bomo lahko nudili celotni družini v okviru Verige dobrih ljudi. Seveda pa je predpogoj takojšnja izselitev iz te razpadajoče hiše – ki je pa mi ne bomo zmogli uresničiti. Starša sta izražala željo, da bi bili deklici vključeni v dejavnosti z drugimi otroki. In ko sva jim ponudili takojšnje letovanje na morju ali v hribih preko naše ZPM Ljubljana Moste-Polje, se je zataknilo. Deklici – osnovnošolki še nikoli nista bili nikjer brez staršev in si ne zamišljata spanja drugače kot v objemu mamice. Dogovorimo se za vključitev v dejavnosti, ki bi jih radi uresničevali.

Ko se odpeljeva od družine, naju ustavi daljni sosed. Pred čudovito novogradnjo so otroci, gospod pa naju okrega, zakaj se mudiva pri tej družini. Kajti videli so, da sva iz vozila nosili hrano in stvari za pomoč družini. Po njegovem mnenju si družina prav nič ne zasluži pomoči. Šokiralo me je. Starša sta vendar domorodca, imata dober medsebojni odnos, rada imata otroke in radi se imajo. V družini je huda bolezen starša in otroka … Žal nisem prvič doživela sodbe in zavisti med sosedi in najožjimi člani sorodstva družin, ki jim pomagamo. In to me zares žalosti. In še bolj razumem družine, ki so zares v veliki stiski, bolne, nemočne ne krive ne dolžne za stanje, v katerem živijo, pa zaradi stigme, ki jo povzročajo sodba in nerazumevanje ter zavist in zloba, skrivajo svoje razmere. Ne le pred sosesko, prepogosto tudi pred sorodniki.

Mirno trdim, da je naše delovanje nadvse transparentno. Družinam pomagamo po tem, ko temeljito preverimo njihovo stanje tudi pri pristojnih ustanovah in ko z njimi opravimo razgovor, pogosto ogled … Prav tako ne potrebujejo vse družine enake oblike pomoči. Nekatere potrebujejo zgolj terapevtsko obravnavo, spet druge potrebujejo le takojšnjo rešitev trenutne stiske in potem same nadaljujejo pot. Družinam, kjer so razmere zares težke in pogubne, pa je treba najprej povrniti zaupanje v ljudi in jim podariti upanje, da se stanje, z dobrim sodelovanjem, pomeni dejavnim pristopom tudi njih samih, lahko popravi. Opolnomočimo jih in pomagamo, da tudi sami aktivno rešujejo situacijo. Razumem, da so ljudje, ki ne želijo pomagati. Ljudje, ki se raje obrnejo stran in živijo z mislijo, da se sami nikoli ne bodo znašli v podobnih okoliščinah. Razumem in spoštujem različna videnja in mnenja ljudi. Ne  morem pa razumeti, da takšni ljudje ne privoščijo pomoči drugim. Po navadi so to celo njihovi najbližji.

Čeprav so bile še druge obveznosti današnje poti, se najin pogovor vso pot nagiba reševanju predstavljene družine ljubečih staršev, kjer pa zgolj ljubezen in dober medsebojni odnos ne more zagotavljati nujne varnosti otrokom. Še je bilo zgodb tega dne, malce me pa vendarle umiri sporočilo ene od hudo bolnih mamic samohranilk, z otrokom posebnih potreb, ki je pred mesecem dni ostala brez strehe nad glavo. Pa smo ju reševali in začasno rešili. Toda v nov dom žal lastnik ne dovoli vstopa terapevtskega kužka. Oba z otrokom ga nujno potrebujeta. Piše, da se ji obeta najem drugega stanovanja, kjer bo lahko z njima tudi kužek in še cenejše bo. Hkrati pa si je neozdravljivo bolna mamica našla tudi nekajurno delo, ki jima bo z otrokom omogočalo preživetje …

__________________________________

28. 7. 2019
Že zjutraj pritegne mojo pozornost otroški jok. Vselej, ko ga zaslišim, me spreleti srh. V misli se mi prikradejo zgodbe otrok, ki so in še sestavljajo naš vsakdan. Pa naj si bo na taborih, letovanjih, potovanjih, varstvu otrok, učni pomoči ali v družinah, kamor nas vodi klic za pomoč. Pogled se ustavi pri materi, ki otroka vleče za lase.

Raztrgal si je natikač in ni več zmogel v korak z mamo. Mamo opozorim na odnos do otroka, priznam – srce me boli. Kajti zares so težko opisljive stiske otrok, ki v varnem okolju vsem nam, ki smo z njimi in ob njih, razkrivajo svoja vsakodnevna dogajanja doma in v šoli. Zaupajo svoja čutenja in želje. Otrok, kot sta bila tudi tako zelo simpatična dvojčka z oteženo hojo. Imela sta povsem iznakažena kolena. Prvič sta bila z nami v počitniškem domu Vila Šumica v Kranjski Gori, kjer smo opazili njuno neverjetno povezanost. Tudi spati nista zmogla drug brez drugega, v ločenih posteljicah. Izhajala sta iz družine z izredno težko zgodbo, kar smo opazili v njunem vedenju in dogodku, ki se je zgodil med letovanjem. Šlo je za čisto majhno nesrečo pri jedi in nihče od vzgojiteljev se ni jezil nanju, njuna reakcija pa je bila takšna, da se nam je vsem paralo srce. Kaznovala sta sama sebe, kot so ju kaznovali doma, ob tem pa sta krčevito jokala.

Drugi vzgojitelji so poskrbeli za ostale otroke. Sama pa sem se s še eno vzgojiteljico popolnoma posvetila njima. To naredimo prav vsakič, ko pri otroku opazimo kakršno koli stisko. Poslušamo ga, mu pridemo naproti, da zares začuti varno in ljubeče okolje. Zaupala sta nama, da doma prav vsak dan od zgodnjega jutra težko delata na kmetiji. Pogosto sta bila lačna in strah ju je bilo prositi za hrano. Iz hleva – kjer sta oskrbela živino, sta se kar direktno morala odpraviti v šolo. In tam sta bila tarči posmeha in zbadljivk sovrstnikov. Na to se nista znala odzvati drugače kot z nasiljem, ki sta ga doživljala tudi doma. Težka očetova roka, boleča mamina kuhalnica in koruza v kotu kuhinje. Za vsak napačen gib, prepočasno delo ali kak ugovor staršema in celo jok mlajših sestric sta klečala na njej. Sleherni dan. In to dolgotrajno klečanje na koruzi jima je povsem deformiralo kolena in močno otežilo hojo.

Tudi zgodba dečka Tadeja je ena od mnogih, ki človeka ne more pustiti hladnega. Tadej je imel ves čas tabora polne žepe hrane. Z vzgojitelji smo videli, kako revček polni majhno potovalko z vsem, kar je dobro zanj. Za mamico in bratca, je kar naprej ponavljal. Toda ves čas, ampak ves čas je jedel tudi sam. Ob vseh petih obrokih si je žepe polnil še s kruhom, ni se mogel do sitega najesti, in povedal je, da je doma pogosto lačen, ker nimajo denarja. Mama je izgubila službo, ni vedel, kje dela očka. Le da je ves čas jezen in da pozno prihaja domov. Jezen na mamo, ker ni hrane, na njiju pa, da preveč staneta in da ga bodo čisto uničili. Če je mamica ugovarjala, je bila tepena, skupaj z njo pa tudi Tadej z bratcem. Tako zelo vesel je bil, če je mamica lahko šla kam pospravljat, ker je takrat prejela toliko denarja, da je šla v trgovino in so lahko jedli. Tudi Tadej zadnji dan ni hotel na avtobus, glasno je jokal in komaj smo ga prepričali, da mora hrano, ki jo je nabiral enajst dni, podariti bratcu in mamici. In da ga ne bomo zapustili.

Na letovanju v Zambratiji je bilo tistega leta z nami v izmeni 150 otrok. Med njimi štiri sirote iz dveh sestavljenih družin. Najstarejši je bil 13-letni Peter. Ni govoril, govorile so njegove oči. Otroci so bili silno preplašeni, želeli so biti ves čas skupaj in odmaknjeni od ostale skupine otrok. Ker je od tragične smrti staršev minilo malo časa, smo bili izjemno pozorni, da smo jih počasi vključevali v družbo vrstnikov. Trije otroci so se zares dobro spojili z vrstniki in se vključevali v programe, le Peter je ves čas želel biti v moji bližini. Skupaj sva hodila plavat, skupaj z menoj je pripravljal program, rekvizite in vse, kar je bilo potrebno za vodenje izmene, vendar ni odgovarjal na vprašanja in vseh devet dni ni izustil besede. Deseti dan pa, ko smo odhajali s plaže, me je čvrsto objel in vprašal, ali bi se lahko pogovarjala samo z njim. Poprej sem ga sama večkrat objela, vendar ni zmogel vrniti objema. Potekala je večerna prireditev, s Petrom pa sva se umaknila v miren kotiček počitniškega doma.

Deček je do štirih zjutraj v joku v mojem objemu praznil svojo dušo vseh grozot, ki jih je preživel. Oče je kmalu po smrti njegove prave mame spoznal drugo gospo. Ki je tudi imela dva otroka, ki pa nista imela očeta. Kmalu so zaživeli skupaj. Otroci so bili veseli drug drugega. Le oče se je zelo spremenil. Če se je ob spoznavanju še zmogel igrati in veseliti z njimi, je naenkrat postal zadirčen in nasilen. Kričal je na otroke in mačeho. Čeprav je bila z očkom in vsemi štirimi otroki dobra in prijazna. Pretepal jo je. Pogosto tako močno, da je morala v bolnišnico. Ves čas je grozil, da bo vse pobil. In nekajkrat so ponoči morali vsi otroci in mačeha z lopatami v gozd, kjer je zahteval, da si skopljejo grobove. Z lopatami jih je tudi pretepal. In vsakič je kdo od vaščanov rešil vseh pet, saj je poklical policijo. Tistega jutra pa – ki je Petru odvzel govor – so morali vsi otroci na dvorišče. Za njimi je prišla tudi mačeha in za njo oče. Z lovsko puško je pred njimi ustrelil mamo ali mačeho in sebe.

Danes enega izmed dvojčkov iz prve zgodbe zaradi hude bolezni ni več, Tadej je ob vrnitvi z letovanja poskušal s samomorom. Oba sta postala “naša”. Tadej se je izobrazil, preživelega dvojčka je strokovna pot odpeljala v tujino. Tudi Petra ni več. Ostali trije otroci pa stopajo svojemu življenju naproti. Vsak v svojem poklicu. Ponosna sem na njihove dosežke in seveda na to, da uspevajo premagovati tako zelo zaznamovano otroštvo na ljubeč način svoje drugačne življenjske poti.

In prav zaradi tako krutih zgodb in zaradi otrok, ki preživljajo strahote, ki jih ne bi smel noben otrok na tem svetu, je zanje včasih tudi življenjskega pomena, da jih odmaknemo iz nespodbudnih okolij. Da na letovanjih in taborih namenimo čas njim, se posvečamo njihovim izkušnjam, jih poslušamo, jim pomagamo pridobiti prijatelje, odkriti njihova močna področja. Jim izraziti ljubezen, spoštovanje in skozi dejanja opremljati s sporočili, da so krasni otroci, da so prav taki, kot so enakovredni drugim. Predvsem pa, da ni prav, kar se jim dogaja … Mnogi otroci le tako prejmejo takojšnjo pomoč, sogovornike in podporo za nadaljnje življenje. Nekaj se jih kasneje, ko odrastejo, vrne v naše programe. Odlični vzgojitelji so, tudi strokovnjaki različnih področij, saj zmorejo z našo pomočjo in s pomočjo drugih strokovnih sodelavcev in donatorjev predelati svoje življenjske zgodbe. Včasih nam za reševanje njihovih stisk uspe tudi premikati meje sistema in ljudi, ki stojijo za njim.

Opisana stanja so le kapljica v morje zgodb iz preteklosti, ki so me za vselej zaznamovale. Žal se s takimi in podobnimi zgodbami otrok srečujemo vsako leto in preveč pogosto. Izpovedi otrok, ki ne doživljajo varnosti in topline doma, poleg družine pa jih izključujejo tudi sošolci in vrstniki, jih ponižujejo, pogosto celo pretepajo, so srhljive. In preprosto ne morem razumeti, da se vse to dogaja v vedno večjem obsegu. Zlorabljenih, trpinčenih, lačnih, revnih in izključenih otrok ni nič manj kot pred leti, in to je meni najtežje sprejeti. S tem, ko delim te grozote, želim opozoriti vse starše in skrbnike otrok, da je naša dolžnost in pravzaprav dolžnost vseh odraslih, da vsem otrokom omogočimo varnost, jih zaščitimo pred kakršnim koli nasiljem. Jim omogočamo zdrav razvoj in ustvarjamo pogoje enakih možnosti. Zanje ne štejejo materialne dobrine, pomembna so sporočila sprejetosti, varnosti, ljubezni podpore, razumevanja … Z eno besedo odgovornosti za njihovo zdravo rast in razvoj.

Pričevanja vzgojiteljev in spremljevalcev otrok so tudi letos ganljiva. Naš trud za varno in spodbudno otroštvo, za njihov zdrav razvoj, za enake možnosti, pa vse večji. Zato sem ponosna na naše delo in srčno hvaležna za vse svoje mlade sodelavce, ki vsakodnevno pokažejo, kako mar jim je za naše otroke in druge uporabnike naših storitev. Hvaležna sem za vse pogumne vzgojitelje in ostale prostovoljce. In neskončno hvaležna za vse podpornike in donatorje, ki sploh omogočajo naše delovanje. S to mislijo nadaljujem dan z ogledi stanja družin po terenu. Danes po Gorenjski z našo Živo in strokovnimi sodelavkami CSD Gorenjske.

_________________________________

21. 7. 2019
Zjutraj vidim neodgovorjen klic mamice, ki je nastal ob treh ponoči. Za njim pa sms. Mama z otrokom je bila pred nekaj dnevi prisilno deložirana in bi morala včeraj prejeti ključe zasilnega prebivališča. Piše, da noč preživlja pod milim nebom. Otroka je usmerila k znancem. V stiski so jo zapustili tudi prijatelji, sorodnikov nima. Tako zelo upam, da bo danes prejela ključe vsaj začasnega bivališča.

Pomagamo ji s plačilom najemnine, ki ji bo omogočila, da bosta z otrokom vsaj naslednjo noč in naprej imela streho nad glavo. Zgodba seveda s tem še ne bo rešena. Mamica je neozdravljivo bolna, otrok ima razvojne težave. Povsem jasno mi je, da bo ta sreda znova navrgla težke zgodbe.

Čeprav julija rešujemo le najnujnejše probleme staršev in otrok, saj smo prav vsi vključeni v počitniške programe za otroke in mladostnike, pa praktično ni dneva brez problemov in stisk družin. V reševanje prejmemo zares težke zgodbe, ki ne zmorejo čakati. Šele na stopnicah pred pisarno se zavem, da v roki držim štiriperesno deteljico.

Zagledala sem jo na svoji jutranji poti. Štiriperesnice so zame tisto sporočilo, ki mi ga je hči posredovala, ko še ni imela šest let. Veliko sva se sprehajali in v naravi preučevali prav vsako žuželko, ptico, skratka živali in rastlinje. Tako kot mnogo let pozneje s sinom. Toda drobne rokice hčere so bile vedno polne štiriperesnih deteljic. Na istem mestu, kjer jo je utrgala, tedaj sama nisem imela sreče najti te čarobne rastline. Pa  vprašam hčerko, kako je mogoče, da je sama ne ugledam? In mi to zlato malo bitje reče: “Ja mami, zato ker narave ne opazuješ dovolj pozorno ali pa zbrano.” Zamislila sem se. Res je, ves čas je bila moja pozornost usmerjena v to, kaj lahko še povem o katerikoli rastlini, ki nama je prekrižala pot. Od takrat so deteljice tudi moje spremljevalke. Hvala, Karmen, kdo pravi, da otroci niso naši učitelji?

Na pogovor imam najavljenih veliko ljudi, pred vsemi pa sprejmem gospo z invalidno hčerko, ki sta do nas pripotovali kar na avtoštop. Nimata za vlak ali avtobus. Živita v hiši, ki preprosto ne zmore nuditi niti najmanj varnega zavetja. S fotografije je videti, da je prepogosto prekinjana elektrika napeljana še na ovitih visečih žicah, tla se pogrezajo v zemljo, na posteljah so preperele  žimnice. Dekle ima strahovite zdravstvene težave in preprosto ne morem verjeti, da po vseh diagnozah sedi pred menoj. Predstavita svojo stisko, ki je zares nepredstavljivo velika. Kljub hudim boleznim obeh pa ju najbolj bremeni bivalna stiska. Zares je pereča, še bolj pa dejstvo, da kot edini staroselki med novimi stanovalci njune rodne soseske nista sprejeti. Jezi me, da na pristojnih institucijah, ki bi jima morali nuditi pomoč, nista razumljeni. Dogovorimo se za obisk pri njih doma, na ogled bom povabila še pristojne z institucij tega okolja. Opremimo ju z dobrinami, ki jih nujno potrebujeta vsaj za osnovno preživetje.

Ob tej zgodbi zares težko sprejemam dejstvo, da so ljudje lahko tako neusmiljeni do te uboge družine, že je pred menoj mamica s sinom. Razlog obiska je rubež zelo skromnega premoženja. Tegobe zaposlene mame s sinom spremlja dejstvo, da je po pokojnem očetu sin podedoval del stanovanjske hiše, ki je za več kot petkratno vrednost obremenjen z dolgovi pokojnika. Upniki so planili po že tako majhnem premoženju mamice, ki se na vso moč trudi, da bi sama preživela sina, saj je njegov oče še v času življenja ubral pot odvisnosti od alkohola. Predstavita tudi nerazumevanje upnikov in absolutno nezmožnost poplačila dolgov, ki jih je za nepreskrbljenega sina dolžna plačevati mama. Ta pove, da z minimalno plačo preprosto ne zmore niti osnovnih življenjskih stroškov. In da že nekaj dni nimata niti sredstev niti hrane. Vrt, ki ga obdelujeta, pa ni dal pridelka, da bi se lahko nasitila. K reševanju nastalega stanja družine povabim sodelavko pravnico. Z družino napravimo načrt reševanja in jo opremimo s prehrano.

Telefoni zvonijo, vendar sodelavko prosim, da prevzame klice, saj so zgodbe tega dne tako zahtevne, da sploh ne zmorem še telefonskih pogovorov.

Na vratih je skrušena mamica. Njene oči izpričujejo utrujenost in izjokanost. Štirje otroci, dva od teh še obiskujeta osnovno šolo. Predstavi zgodbo strahotnega družinskega nasilja, ki se je zaključilo z ločitvijo. Sama pri sebi pomislim, da takšne situacije, polne sovražnosti, nasilja in groženj v vseh letih svojega prostovoljstva še nisem reševala.

Mamica je v veliki stiski. Četudi je redno zaposlena in skrbi za vse štiri otroke, je njihovo življenje eno samo pomanjkanje vsega, predvsem pa osnovne varnosti.  Opazujem to mlado postavno žensko, ki sedi pred mano. Predstavljanje preteklosti in reševanja dnevnih problemov ji povzroča drgetanje telesa, pogled je usmerjen v tla, kjer se nabira luža solz. Ko pa spregovori o uspehih in željah otrok, se umiri in njeno govorjenje postane veselo in optimistično. Počitnic otroci ne bodo preživeli z nami niti z mamico skupaj kot družina. Prav vsi bodo ves čas delali, saj bodo le s tem malce okrepili družinski proračun. Sami so si našli delo in sami so se odločili, da bodo počitniške mesece porabili koristno za enostarševsko družinsko skupnost. Pogovorimo se o podpori, ki jo nujno potrebujejo, in mamica se nikakor ne more posloviti. Potrebuje veliko pogovora in še več razumevanja in spodbud. Tudi to nudimo v Verigi dobrih ljudi, saj vedno znova opažamo in poudarjamo, kako izrednega pomena je, da je človek v stiski slišan. Toda na hodniku so čakajoče usode še drugih staršev, ki prav tako potrebujejo našo pomoč.

Popoldne se z dobrotniki, ki nam pomagajo, odpeljem v našo Vilo Šumico v Kranjsko Goro, kjer nas prijazno pričaka vodja doma. V njej letujejo vse poletje otroci, nekateri spodbudnih in premnogi tragičnih usod in enodejank življenja, vendar tokrat naša pot ni usmerjena v druženje z njimi. Namenjena je pripravi za neobhodna gradbena in druga dela, za postavitev bivalnika, ki nam bo olajšal prostorsko stisko, in ostala nujna dela.

Pozno zvečer se vračam na Proletarsko, kjer srečam pedagoško vodjo izmene mladostnikov letovanja v Zambratiji. Videti je silno utrujena, delo z najstniki na letovanjih je namreč še posebej zahtevno. Skrbno pripravljamo vse programe za letovanja in potovanja in varstvo otrok. Mladostniki pa so posebna skupina, kjer se življenje v letovišču povsem prilagodi njihovim potrebam po druženju, zdravi zabavi in športu. Vseeno pa so jasno postavljena pravila, ki zagotavljajo varnost mladostnikov v času, ko so naša odgovornost. Veliko je pogovorov, veliko svetovanj, mladostniki na takih taborih zares lahko doživljajo pravo mladost skozi zdravo zabavo, vrednote, ki jih z njimi živijo njihovi spremljevalci.

Ko se vračam domov, poklepetam z vnukom. Vsakič z veseljem poslušam njegove počitniške prigode, ki mi jih pripoveduje.

__________________________________

14. 7. 2019
Priznati moram, da je današnje zgodnje jutranje zvonjenje pravo veselje za nov dan. “Gospa, imamo staro hišo, na Krku. Za šest dni vam jo z veseljem ponudimo za letovanje ene od vaših družin.” Pred tednom dni je prišla podobna ponudba hotelskega kompleksa, ki me je prav osrečila. Kajti, že nekaj let nudijo družinam največjih stisk Slovenije tedenske počitnice v njihovih čudovitih destinacijah.

Kako zelo pomembna je takšna ponudba za družine, ki nimajo prav nobenih možnosti preživljanja počitnic zunaj kraja bivanja. Pa naj si bo na morju ali kje drugje. Kako ganljive so zgodbe družin, ki v svojih življenjih sploh še niso doživeli skupnega dopusta. Celo ne s svojimi starši, pa tudi sami kot starši jih ne zmorejo. Ker so vpeti v večgeneracijsko revščino. In ko jim uspemo omogočiti vsaj nekaj dni odmika od trpkega vsakdana, obveznosti, tegob in pomanjkanja, se vračajo rosnih oči in srčne hvaležnosti. Pravijo, da njihovo življenje po taki prvi izkušnji poteka povsem drugače. Na oddihu so se zbližali, odnosi so postali boljši, opremijo se z doživetji, ki jih lahko delijo z redkimi prijatelji, otroci z vrstniki. Da, življenje poteka odtlej drugače, bolj motivirano in jim daje nov zagon.

Še danes mi zvenijo besede naše terapevtke, ki je bila s polnim avtobusom družin konec tedna v Zambratiji. Tja smo jih odpeljali maja – da bi s spremljevalci, psihologi in terapevti doživeli drugačnost odnosa – kot tedaj, ko so se vključevali v naše podporne programe. Ko so bili v najtežjih življenjskih obdobjih. To počnemo z družinami naše Verige dobrih ljudi, ki zapuščajo naš humanitarni program, ker so opolnomočene do te mere, da bodo zmogle same naprej. In terapevti tudi neposredno preverijo dinamiko odnosov znotraj posamične družine. Kako drugače kot neposredno, v počitniških domovih, kjer so skupaj starši in otroci. No, in ko so vstopali na avtobus, je ena od mamic prosila, če jo počakajo vsaj dve minuti. Stekla je iz avtobusa k morju, poljubila je vodo in plažo in se zahvaljevala nebu, da ji je bilo dano prvič v življenju doživeti počitnice v nebesih. Samodejno so ji po licih tekle solze sreče – v avtobusu pa so v objemu pristali kot družina, vsi štirje otroci in oba starša.

In prav danes je poklical koordinatorko projekta Botrstvo oče samohranilec, ki je tudi prvič pri svojih 47 letih s šestletnim sinkom na morju. Bil je tako srečen in vesel – hkrati pa poudarjal, da ne more verjeti, da je tudi on vreden tega božanskega občutja – ko oba s sinom objemata morje, ko imata pripravljeno in postreženo hrano, ko spita v čudoviti sobi s kopalnico. Ne, tega ne bo nikoli v življenju pozabil, je hvaležno dejal. In še to, da ni mogel počakati, da bi vse to povedal, ko se vrne, ampak takoj, saj se mu zdi, da sanja.

To so zgodbe – ki puščajo sledi. Ne le njim in nam. Družbi kot celoti. Kajti ljudje, ki doživljajo revščino, se počutijo nevredni, nespoštovani, obtežijo se s sramom, obolevajo tako duševno kot fizično, usiha jim funkcionalna pismenost. Revščina danes ni več taka, kot je bila pred desetletji in več. In ne predstavlja zgolj materialne prikrajšanosti – ampak posledično prinaša nepredstavljivo socialno izključenost. Osamelost in odmaknjenost od vsega, čemur pravimo življenje. In se strahovito prenaša na otroke. Zadnja leta dnevno opažamo zaskrbljujoč pojav, da otroci prevzemajo skrb za preživetje družine. In otroci seveda za to nimajo opreme. Posledice pa čutimo na vsakem koraku, pa naj si gre za slabšanje zdravja otrok, neenakost, nedostopnost do izobraževalnih in drugih vsebin.

V času samostojne Slovenije smo izgubili generacije otrok, ki svoje stiske skrivajo že celo pred starši. V naših programih pa se z njimi, in tudi posledicami le teh, ves čas srečujemo. Zato ni čudno, da nam je raziskava Inštituta za socialno varstvo uradno postregla s podatki, da je tudi znanje slovenskih najstnikov vse bolj odvisno od ekonomskega, kulturnega in socialnega statusa ter izobrazbe staršev. Kot družbo in državo bi nas moral skrbeti podatek, da revščina preprečuje dostojno življenje tudi do petim generacijam. Otroci iz družin v stiski so prepogosto izločeni, izključeni iz družbe vrstnikov, nimajo dostopa do znanj in izkušenj, ki bi jim pomagali v življenju preseči začarani krog revščine. Zato se dnevno trudimo in prizadevamo za enake možnosti otrok. In če želimo biti učinkoviti, nam izkušnje nalagajo, da moramo učinkovito vstopati v družine, ki so postale obrobje družbe.

Ko to pišem, je petek. In s sodelavko se običajno tudi ta dan odpraviva na oglede družin. Danes se ne bova. Kajti Komisija za humanitarna vprašanja ima ogromno vlog – in treba jih je obravnavati, kajti uporabniki pričakujejo odgovor. Medtem pa potekajo terapevtske obravnave staršev in otrok. Če so petki v javni upravi tisti, ko ljudje gredo lahko prej z dela, pa so naši petki kot drugi dnevi v tednu. Nikoli, prav nikoli se ne zaključijo pred šesto ali sedmo popoldne, zvečer.

Seveda so tudi danes klici različnih stisk družin, ki potrebujejo tolažbo, nasvet, pogovor. In tudi to je dan, ko si vzamemo čas za pogovore z najranljivejšimi. Ki prihajajo od vsepovsod. Onkološko bolnico, mamico iz vzhodnega dela naše dežele je pripeljal reševalec. Na Inštitut, na kemoterapijo. In je tako prijazen, da jo je pripeljal tudi do nas in počakal na uvodni pogovor – kjer je lahko predstavila ne le bolezensko, ampak tudi nepredstavljivo življenjsko stisko. Za katero meni, da jo je privedla tudi bolezen. Je visoko izobražena, dva otroka in mož, ki je služboval v tujini. In se v njun dom vračal enkrat na mesec za dva največ tri dni. Tako je potekalo pet let. Nato pa je minilo pol leta, ko ga ni bilo domov, tudi klici so bili vse redkejši. Če pa je mamica sama želela pogovor z možem, se kar ni javljal ali pa je bil tako zaseden, da ni mogel govoriti. Tudi z otrokoma je vse manj komuniciral.  Domov pa so prihajali računi in izvršbe za stvari in dolgove, ki jih ne mama ne otroci niso naredili. Iskala je poti do moža in ker jih ni našla, se je sama odpravila na njegov znani naslov. V tujino, da bi se pogovorila o nastalem stanju, vzrokih zanj, prihodnosti in dvomih, ki so razjedali njeno dušo. Pripotovala je na naslov, kjer gospoda že dve leti ni bilo več. Duševno zlomljena se je komaj vrnila domov. In mesec dni po uresničitvi temne slutnje je zbolela. Hudo. Ni zmogla več delati, kajti duševna strtost – pa huda bolezen – sta preprečevali, da bi zmogla dotedanje zahtevno delo. Tudi otroka nista zmogla sprejeti dejstva, da so usahnila vsa sredstva, ki so jima pomenila pot do izobrazbe. Nista zmogla sprejeti, da sta praktično izgubila vsako sled za očetom. Pred njima je bila tudi hudo bolna mamica, ki jima ni zmogla več zagotavljati varnosti, pa tudi osnovnega preživetja ne.

Mamica pove, da v kraju, kjer biva, ni razumljena. Vsi trije so povsem izključeni in izločeni. Nimajo odnosov niti s sosedi, otroka nimata nobenega prijatelja. Duševno je obolel še eden od otrok. Ne vidi več rešitve …

Pa je. Povsod, kjer je volja, je tudi pot. Le bolezen jo lahko močno ovira, kot je v tej enodejanki življenja. Opremimo jo z dobrinami in dogovorimo reševanje stiske.

Počitnice se prevešajo v tretji teden. Otroci se vračajo s prvih dveh izmen z morja in iz Kranjske Gore, drugi so na poti tja. Mladostniki potujejo v tujino, malčki uživajo v počitniškem varstvu … Povsod jim je lepo. Tkejo se nova prijateljstva, odkriti so mnogi talenti, nizajo se lepi spomini … In medtem je tudi marsikatero družino prvič objelo morje, gostile so jih gore in zasijalo jim je sonce novih, lepih izkušenj za svetlejšo pot v skupno prihodnost.

__________________________________

7. 7. 2019
Zelo rada imam poletje, pa sonce, naravo in ljudi, seveda. In nikoli nisem imela težav z vročinskim valom, z leti pa ga vse težje prenašam. Je pa res neprijetno, ko se pogovarjam z uporabniki in je v naših prostorih vroče kot v peklu.

Zjutraj je z mano mamica v črnini. Zgodaj zjutraj je odšla na pot. Pred kratkim je po hudi bolezni družino zapustil oče. Za sabo je pustil tri otroke. Bili so ljubeča družina, ki je zadnje mesece njegovega življenja preživljala v lajšanju očetovih bolečin, njegovi negi doma in dobesedno brez vseh sredstev preživetja. Kajti oba starša sta bila v negotovih, prekarnih oblikah dela, z minimalnim zaslužkom. Oba visoko izobražena, njuni prihodki pa tako skromni, da so se pogosto zadovoljili zgolj s skodelicami čaja za večerjo. Opazujem zbranost in moč te dobesedno posušene mlade osebe. Ljubezen in moč, ki jo črpa iz svojih otrok. Vprašam jo, zakaj se ni obrnila na institucije, ki bi jim tako zelo upravičeno lahko pomagale še v času življenja očeta in moža, pa je dejala, da se zaveda, da veliko ljudi živi v hudih stiskah, saj jih dnevno spoznava v svojem življenjskem in delovnem okolju. Prva vrata, ki jih je odprla, so naša. Pa še to po nasvetu znanke, ki je videla, v kakšni stiski in bedi živijo. Doživljam jo, ko zbrano predstavlja svojo življenjsko zgodbo in do podrobnosti dodelan načrt prihodnosti za svoje šolajoče otroke in zase. S sodelavko se niti ne spogledava, ko ji družno zagotavljava vso podporo in pomoč. Skupaj naredimo program reševanja nastale stiske. Podprli bomo otroke na njihovi razvojni poti, pomagali mamici, da se bo osvobodila trenutnih zaostankov plačil, jih materialno oskrbeli in jim seveda stali ob strani, če bodo vsi štirje še karkoli potrebovali. Kajti to je zgodba, ki potrebuje takojšnjo podporo in pomoč ter neskončno razumevanje.  

Za nasprotje od predstavljene družine se na nas obrača babica, ki želi, da bi se takoj pomagalo njenemu sicer že odraslemu sinu z družino. Postal je samohranilec, saj ga je, skupaj z otrokoma, zapustila partnerica in odšla neznano kam. Pojasnim ji, da je zares plemenito, da prevzema skrb za otroka in pomaga očku, a če želi podporo za družino očka otrok, potem moramo podporni program narediti tudi z njim. Včasih naša prizadevanja naletijo tudi na nerazumevanje, čeprav se res trudimo pomagati čim več ljudem. Seveda imajo tudi naša organizacija in programi pravila delovanja in določene omejitve. Le tako lahko delujemo transparentno in s sredstvi razpolagamo preudarno. Na koncu se vendarle poenotimo, da je za otroke odgovoren očka, in da se moramo sestati in ugotoviti, kako lahko najbolj učinkovito podpremo tudi novonastalo situacijo očeta samohranilca. Dogovorimo se za čimprejšnji ogled in obisk pri njih doma. Babica pa bo sporočila dan, ko bo lahko prisoten tudi očka otrok, ki je sicer zaradi narave dela veliko zdoma.

Na hodniku že čaka na pogovor mamica s hčerko in sinom, ki bivata v dijaškem domu. Bolna je, invalidna in z zgodbo, ki kriči po pomoči. Njene stiske segajo daleč nazaj v njeno otroštvo. Ko je v množici sorojencev iskala potrditve zase. Pa bila zavrnjena, tako od staršev kot od bratov in sestra. Trudila se je, da bi bila videna, slišana, ljubljena in tako je ves napor in energijo usmerila v izobrazbo in delo, pri tem pa slabila. Tudi v partnerskem odnosu je izgorevala, v prizadevanjih za lep in urejen dom, pa za uspešno materinstvo. Reakcije partnerja pa so bile zanjo nerazumne. In po desetletju in več je spoznala, da je duševno bolan. Njen notranji svet je bil porušen. Ni znala niti zmogla drugače, kot vse probleme reševati z otrokoma. Otroka sta mladoletna in mamici ne zmoreta nuditi ustreznega sogovorništva in še manj razumevanja njene stiske. Mama potrebuje terapevtske obravnave.

Ko se poslavljamo, pristopi nasmejan obraz staršev treh otrok, ki sta prvič v svojem življenju iskala pomoč pri nas pred dobrim letom dni. Tedaj je bilo njihovo življenje dobesedno v prafaktorjih. Revščina, skrhan družinski odnos, bolni otroci, nerazumevanje s širšo družino in deložacija ter zasilni izhod v hiši, polni vlage in s podirajočo streho. Ko smo si tedaj ogledali stanje pri njih doma, je bilo kar težko verjeti, da v takih razmerah sploh še kdo prebiva. Danes je njihovo življenje drugačno. Dostojnejše, obvladljivo in lepše. Kako lepo je slediti tej osebni in skupni rasti družine. Kako topel je občutek veselja ob takih lepih razpletih življenjskih zgodb. Družina je zelo sodelovala v vseh podporah, ki jih je od nas prejemala.  Pogovorimo se o njihovih načrtih za prihodnje. Lepi so in predvsem uresničljivi. Ne bodo nas več potrebovali. Le otroci ostajajo v programu Botrstvo, saj ekonomska moč družine še ne zagotavlja, da bi zmogli brez podpore. Spremljali in podpirali jih bomo v nadaljevanju izobraževalnega procesa in razvoju zares velikih talentov.

Še je zgodb tega vročega dne. Žalostnih, tragičnih, pa tudi nekaj uspešnih. In ko že v mraku zaključujemo sredo, me spreletava srh. Zato, ker tudi danes ni bilo nikogar pred nami, ki bi navzven izražal tako hude stiske, kot smo jim bili priča v razgovorih in predstavljeni dokumentaciji. Pa tudi, ko se podamo na ogled stanja pri naših uporabnikih doma, pogosto obnemimo. Zato že ves čas našega delovanja pozivamo: ljudje, ne sodite, če ne poznate resnice enodejank življenj ljudi v stiski. Prav vsak se lahko znajde v nezavidiljivi situaciji, samo nesrečen splet okoliščin je potreben, da pademo na dno.

Na poti domov se slišim še s pedagoško vodjo izmene otrok na letovanju v Zambratiji. Pove, da se imajo zares lepo, da otroci uživajo v morju in programih, ki so jih vzgojitelji pripravili zanje ter vanje vložili veliko truda. Sporoči mi, da so veseli, zdravi, da nikogar ne pogrešajo, ker imajo drug drugega in se imajo radi.

__________________________________

9. 6. 2019
Iz kratkega spanca me zbudi telefon: “Anita, grem malo na morje, pa sem zgodnja, da se izognem gneči na cesti. Veš, včeraj sem dala tvoje povezave eni gospe, ki …” Predsednica enega od DPM vzhodne Slovenije predstavi problem trpinčene mame, ki izgublja streho nad glavo in želi, da jo obvestim, kako ga bom rešila. Pogledam na uro, ki kaže 5.15. Sploh še nisem čisto pri sebi, saj sem legla šele ob dveh zjutraj. Kajti komunikacija z mamico, ki se je bila pripravljena posloviti od življenja, je terjala svoj čas.

Skuham kavo in pregledam elektronsko pošto. Ura je šest in že sva z našim kosmatincem za Savo. Po dolgem času sva deležna sončnega pozdrava. Ker sem to jutro s seboj vzela telefon, prileti sms sporočilo gospe, ki nujno želi priti na pogovor.

Pričakam gospo z Goriške na Proletarski in k pogovoru povabim strokovno sodelavko in pravnico. Pogovarjamo se kar v naši sobi, saj so vsi drugi prostori zasedeni. To je namreč dan, ko naša terapevta opravljata pogovore s številnimi uporabniki.

Sledimo zbrani pripovedi mamice dveh šoloobveznih otrok, ki preboleva agresivno onkološko bolezen. Borka je. Že kot otroka jo je zapustila mama. Živela je v rejniških družinah in zavodih. Doživela je strahovite travme, ki pa jih je previdno zlagala v dno svoje duše. Izobrazila se je. Se poročila in postala mama. Z možem sta imela skupno podjetje in ustvarila skupen dom. Otroka, delo, podjetje. Nič prostega časa, nič počitnic, ničesar. Ko sta bila otroka še čisto majhna, je mož prišel z zahtevo, naj takoj izprazni hišo in odide z otroki vred.

Odšla je svojim bitkam naproti. Ureja stečaj podjetja, kot samozaposlena je njeno bolniško nadomestilo mizerno. S preživnino in otroškimi dodatki ne zmore več osnovnih življenjskih stroškov. Njena bolezen je hitro napredujoča, bori se zase in za otroka. Skupaj napravimo celovit podporni program, gospo objamemo in se poslovi.

Takoj zatem sva s sodelavko že na poti v Hofer. Njihovi sodelavci so se prostovoljno organizirali in pripravljajo živilske pakete za naše družine. Čudovit pogled je, ko prideva v skladišče. Hofer je izjemen podpornik programa Botrstvo. Ko se dogovarjamo o logistiki, me preplavi strah in žalost, saj nimamo ustrezno velikega skladišča. Na raznih koncih Ljubljane sem prosila za večji skladiščni prostor, ki ga nujno potrebujemo za oskrbo družin iz cele Slovenije, a nisem bila uspešna.

Iz naše čudovite Vile Šumice dobim klic, da je naša kuharica dobila poziv za operativni poseg in tako iščemo nadomestilo za vsaj mesec dni. Zares ne morem verjeti, da med iskalci zaposlitve ni kuharjev. Potolažim jih, da bom zagotovo uredila nadomestilo, in že hitim nazaj na Proletarsko, da uredim še mnogo stvari, ki me čakajo, preden se odpravim na teren. Ob petkih in sobotah, pogosto pa tudi med tednom v popoldanskih urah, se odpravim na teren na ogled stanja v družinah. Včasih kar sama, včasih s kako od sodelavk, ki me tudi tokrat spremlja na vzhodni konec Slovenije. Nenapovedano imava ogled domov dveh družin, prosilk za pomoč, ki so jih na nas usmerile strokovne službe. Oba predstavljena problema sta urgentna in ugotovimo, da zaradi zapletenih razmer, potrebujemo sodelovanje lokalnega centra za socialno delo.

Ko obiščemo prvo družino, na vratih v hlev orodje popravlja suhljat zguban gospod. Presenečen je in takoj stopi v hišo po ženo, tudi ona je vznemirjena. Okrog tekajo trije radovedni šolarji, eden od njih ima zelo očitne razvojne tegobe. Notranjost hiše je temna, vlažna in hladna ter močno neurejena. Pohištvo, kolikor ga je, pa je skupaj z vrati v celoti polomljeno in ne služi več svojemu namenu. Sama neurejenost odraža, da mamica gospodinjsko ni funkcionalna. Starša predstavita svoje zares globoke težave, ki jim nista več kos. Ne zmoreta več skrbi za šolajoče otroke, predvsem za najmlajšega, ki potrebuje dodatne terapevtske in druge obravnave. Staršema posredujemo naloge, ki jih morata opraviti v tednu dni, v tem času pa pripravimo celovito podporo za družino.

Nadaljujemo z obiskom druge družine, ki živi v najemnem podstrešnem stanovanju. To je minimalno opremljeno, nimajo niti kuhinjskih elementov. Vendar je snažno, pospravljeno in urejeno. Potrebno je popravila, saj jim iz strehe ob deževju močno zamaka. Tla so razmajana in nevarna. Oba starša sta zaposlena, vendar je njun prihodek minimalen in zares ne zmoreta niti osnovnega preživetja, kaj šele popravila tega podstrešnega stanovanja, še manj pa njegove opreme. Doslej na CSD niso iskali posebne podpore. Dogovorimo način podpore in pomoči in se odpravimo na evalvacijo obiskov.

Ob vračanju v Ljubljano si s sodelavko glasno želiva, da bi bilo ljudem v stiskah zagotovo lažje, če bi strokovne institucije vodile tako sočutne in prizadevne osebe, kot je direktorica Metka iz CSD Brežice, ki se nama je prijazno pridružila danes. Pa še veliko drugih, brez katerih zares ne zmoremo učinkovito in uspešno vstopati v življenja otrok, mladih in družin za čas, ko nas potrebujejo. Še enkrat ugotavljava, da bi obiski po domovih morali biti dnevna praksa socialnih delavcev. Izvajali jo bodo lahko šele takrat, ko bodo pristojni na MDDSZ prenehali z birokracijo, ki odžira čas in energijo za ljudi v stiski.

Proti večeru se vrneva domov in dobim klic moje zlate hčere. V tujini, kjer živi s svojo čudovito družino, je pravkar zaključila mandat občinske ministrice za kulturo in turizem. Ponosna sem nanjo, na njenega ljubečega moža in na moja krasna in uspešna vnuka. Skoraj ni dneva, da se ne bi pogovarjali po telefonu in izmenjali občutij. Pogovor me je osrečil in razblinil sledi utrujenosti. Potopila sem se v gospodinjska opravila, nato pa sedla za računalnik in se poglobila v opise stanj družin v stiski.

__________________________________

2. 6. 2019
Vremenu, ki ga doživljamo v tem mesecu, gre pripisati veliko slabe volje med ljudmi. Kadar nebo nima nasmeha sonca, se tako zelo odraža tudi v naši dnevni komunikaciji z družinami v stiski.

Tudi četrtek je dan, ko so naša vrata na stežaj odprta za velike stiske majhnih ljudi. Dva odrasla in najstnica, stara 14 let. Posledice nepredstavljive prikrajšanosti iz otroštva so najmlajši deklici razblinile željo po življenju. Že trikrat je poskušala s samomorom. Tokrat bi ga tudi storila, če je mamica ne bi zadnji hip, preden je pridrvel vlak, vrgla z železniških tirov, kjer je leže čakala na železno gmoto. Razumem stisko mamice. Tudi sama je kot otrok živela v pomanjkanju vsega, kar otrok najbolj potrebuje: varnost, spodbudo, ljubezen in toplino. Vzorci iz otroštva, ki jo spremljajo vse življenje, so se ponavljali. In vsi trije otroci jih živijo naprej. Starejša v težavah z odnosi znotraj družin, ki sta jih ustvarila pa tudi izgubila, mlajša deklica pa s popolno socialno izključenostjo in željo po smrti. Vem, da nimam pravih besed za mamico. Le objem, poln sočutja. Zgodba terja institucionalno pomoč, ne zgolj naše. To je že drugi primer v zadnjih štirih dneh. Presune me. Vselej me globoko presunejo stiske otrok in mladostnikov, ki kričijo po varnosti in tem, da bi jih nekdo imel rad … Ko bi se kot družba zavedali, kako strahotne posledice puščamo na otrocih in mladih, ki nimajo tistega, kar pripada vsakemu otroku – varen, ljubeč in topel dom, spodbudno okolje, potrditev.

Celotno družino vključimo v naše podporne programe. Seveda pa deklico z mamico usmerimo k strokovnjakom pedopsihiatrije. Naše izkušnje zelo potrjujejo, da se revščina vleče iz generacije v generacijo in se običajno pri peti generaciji preusmeri ali v dobro, prevečkrat pa v popolno razgradnjo osebnosti in pogubo. Prav zato, da bi prekinili to prakso, smo v čas in prostor postavili številne projekte, s katerimi celostno in celovito rešujemo stiske otrok, mladih in družin.

Vsi programi pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje so namenjeni tistim, ki potrebujejo našo pomoč. V Verigo dobrih ljudi vključimo družine z mladoletnimi otroki, ki so preverjeno upravičene do podpore in pomoči. Niso dovolj hrana, oblačila, obutev, higienski pripomočki, ki jih družine prejmejo ob prvem obisku in seveda dokler njihov problem ni rešen. Naše izkušnje so narekovale, da človek v stiski potrebuje sočloveka. Potrebuje biti slišan in razumljen. Potrebuje pogled na njegov problem z distance. Potrebuje novo socialno mrežo, psihosocialno podporo in pomoč, svetovanje, izobraževanje in tudi pravno pomoč. Potrebuje usposabljanje, da se lahko izvleče iz stiske. Tako zelo sem hvaležna našim, mojim mladim sodelavcem in strokovnjakom ter prostovoljcem, ki tem družinam pomagajo. Hvaležna sem vsem donatorjem in medijem pa vsem tistim, ki zares podpirajo naša poznana prizadevanja. Ne zgolj opolnomočiti naših uporabnikov v stiski za novo, lepšo drugačno pot, ves čas tudi opravičiti zaupanje donatorjev in družbe kot celote, da je sleherna podpora, sleherni cent porabljen strogo namensko. In tako zelo se trudimo ustvarjati pogoje zdravega razvoja in enakih možnosti otrokom, mladim in družinam in hkrati ozaveščati, da šteje prav vsak človek.

Pred nami je očka samohranilec iz Gorenjske. Prišel je s hčerko študentko, tako zelo skromno oblečeno, da je takoj jasno, da je ubožica že zaradi videza povsem socialno izključena. Oče je zaposlen več kot polni delovni čas. Toda znašel se je v dolgovih, ki njemu in njegovima bolnima otrokoma preprečujejo osnovno preživetje. Po licih mu tečejo debele solze. “Nisem prišel prosit. Vem, da je mnogim težje, ampak ne zmorem več, ne zmorem več.” Njegovo telo drgeta, sram ga je. Pred leti so ostali brez mamice, sedaj še brez starih staršev, ki so jim vsaj malce pomagali pri preživetju. Ostali so sami s kupom neplačanih položnic, s skrivanjem nemoči, s sramom in tesnobo. Imajo drug drugega in nihče od njih nobenega prijatelja. Oče pravi, da ne more razumeti, da gara vse dni, pa ne zmore v mesecu pokriti niti polovice obveznosti. Pred leti je najel kredit, da je lahko pokril stroške pogreba svoje žene in mame njegovih otrok. Težko mu je priznati, da tega še danes odplačuje. Seveda ga je bilo sram komurkoli povedati, da ni zmogel slovesa z lastnimi sredstvi, ker so že poprej živeli iz rok v usta. Pravi, da mu gre prav vse narobe. Še za račun, ki ga je poravnal, so mu upniki izstavili novega. Kljub ugovoru in dokazilom o plačilu so uvedli izvršbo in jo posredovali na banko, ki mu je blokirala račun. Večkrat sem pogledala dekle. Njegov pogled je ves čas usmerjen v tla, kjer je nastala lužica solz. S sodelavko se večkrat spogledava. Bodriva se, da ob pogovoru preveč ne izražava čustev in se trudiva opogumljati in bodriti sogovornika. Po obsežnem pogovoru tudi to družino vključimo v celostno obravnavo in pomoč. Hkrati pa jih opremimo s hrano, oblačili za oba otroka in očeta ter s higienskimi pripomočki. Z vsem, česar že dolge mesece niso imeli.

Na pogovor pride še en očka, ki je za pot do nas porabil dve uri z vlakom. Zanj je odštel zadnje cente. Gre za štiričlansko družino, sam je po prometni nesreči ostal invalid. Nima invalidskega nadomestila, ni zaposljiv, zato se trudi z delom na črno. Žena je zaposlena za skrajšan delovni čas. Živijo v občinskem stanovanju, ki ni podobno ničemur, po slikah sodeč je razpadajoči skedenj, ki ga sama silno počasi zaradi pomanjkanja sredstev obnavljata. Stanovanje je majhno, vsi so v eni sobici in kuhinji. S težkim srcem prizna, da ne zmorejo več brez pomoči. Deklici tako zelo radi in dobro plešeta, želita si dejavnosti, pa jima jih starši ne morejo omogočiti. Pove, da sta z ženo tudi nehala sanjati, da bi odpeljala deklici na počitnice, saj tudi sama z ženo še nikoli nista bila na morju. Nikoli si niso mogli privoščiti niti izleta, kina ali česarkoli izven domače vasi. Skrušen, ker bi želel delati in poskrbeti za družino, priznava, da to ni več življenjska pot, ki bi si jo deklici zaslužili. Še manj pa taka, o kateri je sanjal. Počuti se nesposobnega, ker ne zmore poskrbeti za družino. “Deklici sta lačni. Ni prav, da jima ne zmorem zagotoviti niti zadostne hrane,” pravi in znova zajoče. Tudi moški jočejo. Ker so izgubili moč, dostojanstvo in ker je neuresničljiva želja, da bi bili steber družine.

Še več in vsakič preveč težkih zgodb slišimo in rešujemo ta dan.

Vmes pa pogovori z novinarji, ki se skupaj z nami trudijo, da bi pristojni v naši državi končno dojeli, da smo postali dežela premnogih nasprotij. Premnogih krivic, ki jih doživljajo ljudje z obrobja naše družbe. Nasprotij, ki niso videni politikom, ki odločajo o njihovih – naših usodah.

V okviru Verige dobrih ljudi, v kateri skupaj z Botrstvom deluje Enotna pravna točka, smo z odvetniško pisarno Zidar Klemenčič oblikovali že tretji Manifest, v katerem smo predlagali sistemske spremembe za zaščito otrok in družin pred revščino. Želimo in prizadevamo si, da se v Sloveniji sistemsko izkorenini revščino. Z izjemno podporo Pro Plusa želimo opozoriti na nekatera neskladja, med drugim na dejstvo, da je otroški dodatek prešel v socialne transferje in danes deluje kot socialni korektiv, kar seveda ni prav. Ker temu v sami osnovi ni namenjen. To so sredstva, ki podpirajo zdrav razvoj otroka od rojstva pa do polnoletnosti. Naša želja je, da bi otroški dodatek, ki je v osnovi namenjen otroku za njegovo izobraževanje, preživljanje in vzgojo, prejemali otroci tako, da se ga umesti v družinsko in ne v socialno politiko. Vsakodnevno opažamo, da ga družine, ki pridejo k nam po pomoč, porabijo za kritje najbolj osnovnih stroškov in za golo preživetje. To se nam zdi tako pomembna stvar, saj je za slehernega otroka in njegov razvoj pomembno, da ima spodbudno okolje in ugodne možnosti za svoj razvoj.

Nad deževno Ljubljano se spušča mrak, ko se pripravljam za odhod domov, vmes pa dobim sporočilo: “Odhajam. Ne zamerite mi, za to družbo sem smet, moja otroka bosta lažje preživela brez mene, ni več poti nazaj. Hvala za vse …”  Za življenje mlade mamice gre …

___________________________________

26. 5. 2019
Že ob šestih zjutraj telefon. “Gospa, ne morem več. Res ne morem več, svet se mi ruši, otroci mi gredo na živce, nihče me ne razume …” Klic obupane mamice je resno opozorilo. Sledi dolg pogovor, želi si biti slišana, potrebuje besede podpore, potrebuje čutenje …

Pripravim kavo, pridruži se mi mož. In že sva z našim kosmatincem Blackom ob Savi. Spremljajo me vrane. Vsako jutro me pričakajo, da jih malce razvajam. Nato me pozdravi velik, vendar tako prijazen pes, ki sameva ob čuvanju skladišča nekega gradbinca. Tudi njega vsako jutro pozdravim z majhnim priboljškom. Z Blackom nadaljujeva pot, medtem pa v mislih organiziram dan in obveznosti ter odlagam probleme in okrepim dušo in telo za potek dneva. Dnevi niso nikoli, prav nikoli, enaki prejšnjemu, pa tudi naslednjemu ne. Ko se vrneva, grem pod tuš in hitim z gospodinjskimi opravili, da dom zapustim urejen.

Okrog desete ure dopoldne pridem na Zvezo prijateljev mladine v Moste. Ob sredah, če je le mogoče nimam terena po Sloveniji, ker prihajajo starši v zares izjemnih stiskah od vsepovsod. Prihajajo po moč. Moč in upanje, da z vso podporo projekta Veriga dobrih ljudi, ki ga sestavljamo z ekipo čudovitih mladih sodelavcev in strokovnjakov ZPM Ljubljana Moste-Polje, pa hvaležno podporo vodstva in ekipe POP TV ustvarjamo zato, da bi družinam v Sloveniji pomagali iz nepredstavljivih stisk na pot dostojnega življenja.

Nisem še uspela do pisarne, ki si jo delim s sodelavko, že me na hodniku čaka mamica s Koroške. Sama s tremi dekleti se je zaradi hude poškodbe, ki ji je preprečila delo, pogreznila tudi v druge težave. Grozi ji deložacija, ne zmore sprotnih plačil, odnos z večjima hčerkama je slab. Gospa se dobro zaveda svojih težav, odlično jih zna opredeliti, vidi izhod iz njih, vendar ne zmore več zadev urejati sama. Triaža slišanih problemov je narekovala program rešitev. Gospa je zelo pripravljena na sodelovanje in verjamem, da ji bomo s skupnimi močmi v Verigi dobrih ljudi pomagali.

Ne uspem si oddahniti, že je pred nami druga zgodba mamice štirih otrok. Najmlajši ima komaj štiri mesece. Njene težave so dolgoletne, največji otrok, ki ima že 12 let, grozi s samomorom in odklanja stik z očetom. Če mama upošteva željo otroka, pa ga ne more odpeljati na stike, jo oče otroka prijavi. In ima ogromno izvršb in kazni. Sama je po zadnjem porodu doživela poporodno depresijo in ne zmore kontrolirati stanja. Gre za zares težko zgodbo, ki potrebuje nujno sodelovanje CSD.

Medtem že čaka nova zgodba očeta samohranilca. Pred nekaj leti je izgubil ženo, te dni mu je umrl tast. Nima sredstev za pogreb, načrtoval je bančni kredit, pa ugotovil, da ima izvršbo. Ima osnovnošolca, ki boleha za ADHD. Ob vseh tegobah se boji, da bo otrok ostal brez učne pomoči in zato moral ponavljati razred. Prosi še za letovanje otroka, saj mu ga sam ne zmore privoščiti.

Komaj predahnem, da zmorem po vodo, ker sem že povsem dehidrirana, sodelavki pa že čakata, kako bomo rešili zgodbo hudo bolne mamice. Z možem in tremi otroki so se iz tujine preselili pred letom dni. Ker sta oba starša v Sloveniji dobila delo, sta odjavila državljanstvo matične dežele. Mamica pa je po nekaj mesecih zaposlitve neozdravljivo zbolela, zato je delo tudi takoj izgubila. Ostala je brez zdravstvenega zavarovanja. Pomoč je nujna, zato iščemo možnost hitre rešitve, bolezen je namreč hudo napredujoča. Ugotovimo, da je tudi oče zaposlen v nestalni obliki in je moral nujno odpotovati nazaj domov, ker mu umira mama. Tudi on nima ustreznega zdravstvenega zavarovanja, v katerega naj bi vključili tudi mamico.

Nova zgodba družine invalidnega očeta in mamice, ki dela skrajšani delovni čas. Pet otrok, eden od njih invalid z nujno terapevtsko obravnavo. Ukinjeni so jim bili otroški dodatki, njihovo življenje v lastni hiši pa je videti kot v 18. stoletju. Vlažna, razpadajoča hiša, gnilo pohištvo, dotrajane instalacije. Kar 14 dni so bili brez elektrike. Zgodba, ki ji ni konca in kjer so zatajili prav vsi, od sistema do sosedov. V zgodbo vključimo našo pravnico, posvetujemo se z Nino Zidar Klemenčič.

Nove in nove zgodbe. Solze, obup, razočaranja, bolezen. Ljudje brez upanja v boljši jutri. Ker so jih ali strokovne službe napotile k nam ali pa so sami našli pot do nas. Slišimo jih, pomagamo jim, saj prihajajo po moč. V projektih, ki smo jih postavili v čas in prostor zanje, ker nam je mar.

Po toliko vsega moje telo začne drgetati. Pokliče me vnuk in me prosi za minuto časa. Med pogovorom se odmaknem v svet, ki je samo moj, njegov, njihov … Ponosna nanj in na njegove uspehe ter prizadevanja. Po končanem pogovoru z novo močjo v sebi pričakam novo zgodbo enodejanke življenja, ki ga uničuje bolezen in obup. Ubogi starši, otroci, mladi. Ubogi ljudje naše sedanjosti. Hitro uredim misli. Ne usmiljenje, pot – pot je pomembna … Iz stisk.

Neskončno sem hvaležna prav vsakemu od naših prostovoljcev, mladih zaposlenih, vsakemu podporniku, donatorju. Na poti na Svet na Kanalu A, kamor me je povabila Nuša Lesar na pogovor in razčlembo stiske mamice iz Lendave, se ne morem umiriti in povsem zbrati misli. Ker vmes po telefonu znova poslušam zgodbe ljudi. Nepredstavljivih stisk. Naročam jih na pogovor ali se dogovorim, da jih obiščemo doma.

Če strnem dan, je bil poln zgodb bolezni staršev, otrok in splošne materialne ter celo življenjske ogroženosti.

Ura je že 23.00 in mene čaka še pregled ogroooomno elektronske pošte …